25. maj 2014

Would You Rather (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Vsak neodvisen, nizkoproračunski film še ni (že kar privzeto) čaščenja vredna mojstrovina — in o dotičnem pišem predvsem zato, da morebitnega bralca posvarim pred lahkomiselnim, neprevidnim ogledom. Ne spomnim se, kako sem naletel na projekt režiserja Davida Guyja Levyja (nikad čuo) in scenarista Steffena Schlachtenhaufena (med drugim pomočnika produkcije pri Piratih s Karibov), morda sem opazil naslov na kakšni ljubiteljski lestvici "najzanimivejših grozljivk leta 2012" ali kaj takega. Ko sem videl, da ima v njem osrednjo vlogo Jeffrey Combs oz. nori Herbert West iz kultnega Gordonovega Re-Animatorja (1985), sem mu sklenil (iz golega firbca) nameniti poldrugo uro svojega življenja.

Zadevi je pravzaprav komajda mogoče reči "grozljivka" ali celo "triler", bolje bi ga bilo poimenovati "ceneni (kvazi)torture porn brez vsake eksplicitnosti" — oz. neke vrste psihofizično mučenje, ki ga je razen protagonistov pravzaprav deležen predvsem gledalec. Osnova zgodbovne premise je otroška igra prisiljene izbire med dvema možnostima "Ali bi raje" in posledičnega zaporednega izločanja igralcev; na tovrstnem konceptu je zasnovana premočrtna pripoved o smrtonosni igri, ki se jo gredo povabljenci na večerji pri skrivnostnem bogatašu (Combs). Nazadnje bo izmed osmih "tekmovalcev" ostal (živ) samo eden, zmagovalca pa bo čudaški človekoljub nagradil z velikodušno vsoto denarja ter posebnimi uslugami, ki bodo rešile vse njegove eksistencialne težave.



Da bo zmagovalka srhljive igre kar glavna junakinja Iris (Brittany Snow), ki si prizadeva zbrati denar in najti ustreznega darovalca kostnega mozga za bolnega mlajšega brata, je jasno že od začetka; saj je edina, katere zgodbe in motiva smo gledalci sploh deležni — in to je že prva od mnogih nedopustnih dramaturških napak. O drugih udeležencih ne izvemo nič; kot tudi ne o razlogu, zakaj jih ekscentrični milijonar in njegov sadistični sin (s podporo manjše vojske oboroženih hišnih strežajev) silita v igro krvavih izbir, ki jih bo očitno preživel samo eden med njimi. Nič ne vemo o požrtvovalnem zdravniku (očitno tekmovalcu iz ene od prejšnjih iger) in o vplivni družini Lambrick ter njihovi obsedenosti z (ne)zmožnostjo odločanja v stresnih okoliščinah. Vse, kar dobimo, so zaporedne seanse vsakokrat enakih osmih vprašanj: "Lucas, ali bi raje s šilom za led v stegno zabodel Lindo ali s trnovo palico trikrat po hrbtu nažgal Travisa? Odloči se v petnajstih sekundah, sicer dobiš kroglo v glavo." Ob pomilovanja vrednem glumaškem nastopu tudi nepopisno trhli scenarij krši vse zapovedi filmske sporočilnosti in osnovne dramske strukture, ki narekuje vsaj zaokroženo zgodbo, smiselne razloge za dejanja ter opis značajskih potez likov (ki bi nemara upravičil njihove odločitve). Nič takega, nada, zip — samo mučno izživljanje nad ujetniki za jedilno mizo, neprepričljivo izštevanje življenj in groteskne uganke v slogu frašize Saw (le da je ob izvršitvi komajda kaj krvi), čemur sledi še antiklimaktičen, nelogičen in neizpolnjujoč (kot-da ironičen) epilog brez vsakršnega zadoščenja, ki nima zveze z ničemer dotlej prikazanim. Kupček bikovih izločkov lahko mirno izpustite in si ogledate karkoli drugega.

5 komentarjev:

  1. Mja, saj se strinjam, edinole za epilog jaz ne bi rekel, da nima zveze z ničemer dotlej prikazanim. Po moje lepo paše k prizoru z začetka, kjer brat sestro sprašuje nekaj v smislu, ali ni naveličana, da mora skrbeti zanj.

    OdgovoriIzbriši
  2. Meh, meni se je zdel bratov kao-ironični samomor (kljub kalvariji, skozi katero je šla sestra, da bi ga rešila) približno tako zunaj dotedanjega konteksta kot podoben konec (oz. ena od obstoječih verzij) pri Darabontovi Megli (2007), pri katerem se ironija epiloga v ničemer ne navezuje na sporočilnost in koncept same zgodbe, dodana je zgolj kot čustveni odziv, s kakršnim bi lahko zaključili katerokoli generično zgodbo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Po spominu; pri Megli gre možakar (skupaj s peščico ostalih) domov, ne, in ko ugotovi, da žena ni mogla preživeti, pobije vse v avtu, s sabo in otrokom vred, nakar na kraj dogodka prispe vojska in začne klati pošasti? Ta poboj je res nekoliko nesmiselen in prisoten zgolj zavoljo ironije, se strinjam. Sploh, ker se je cel film hrabro boril in ker jim je bila alternativa v končni fazi ravno tako (z malo sreče) razmeroma neboleča smrt. Ironija pri Would You Rather je imo toliko hujša, ker protagonistka na igro pristane namensko, da bi rešila brata in se mu potem zlaže s kakšnim razlogom ga zapušča (če bi vedel, se morda ne bi ubil). Tukaj mi na misel pade kvečjemu vprašanje, zakaj se mu sploh zlaže, ampak ajde. Recimo, da mu noče dajati lažnih upov. In kot rečeno ... zadeva ni potegnjena povsem iz riti, ker mulo je karakteriziran kot (najbrž zaradi bolezni) melanholični tip, za katerega bi človek pomislil, da je že kdaj kontempliral samomor in da je naveličan konstantnega obremenjevanja sestre.

    OdgovoriIzbriši
  4. Imaš prav in vem, kaj misliš. Samo da mi ta ironija (ki je mogoče še najbolj posrečena stvar v filmu) nikakor ni sedla po vsem pred tem videnem, ki je čisti šit. Vsekakor obstaja povezava z vsebino, tista moja oznaka "ki nima zveze z ničemer dotlej prikazanim" mišljena izključno sarkastično in namenoma pretirano.

    OdgovoriIzbriši
  5. Okej, ja, to pa lahko zastopim. Sploh igra in scenarij (angažiranost tistega zdravnika, lol) tako zelo šepata, da nič čudnega, če človeku dol pade vse skupaj. :D

    OdgovoriIzbriši