13. jun. 2014

Blue Ruin (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Tako kot že večkrat in za marsikaj zanimivega sem priporočilo za film dobil pri blogerskem kolegu na Filmskem kotičku, ki ima za take bisere neprekosljiv instinkt. Nizkoproračunski celovečerec mladega ameriškega scenarista in režiserja Jeremyja Saulniera je bil premierno prikazan na neodvisni sekciji Režiserjev štirinajstdnevnik (Quinzaine des Réalisateurs) festivala v Cannesu in si tam prislužil ugledno nagrado Mednarodne federacije poklicnih filmskih kritikov FIPRESCI, deležen pa je bil tudi drugih prestižnih odličij na mednarodnih festivalih (Gijón, Hamptons, Havaji, Marakeš, Talin). Del sredstev za avtorski indie projekt je zbral na spletni platformi Kickstarter, kjer je s pomočjo več kot 400 različnih pokroviteljev nastrgal 35.000 dolarjev produkcijskega denarja, in posnel enega zanimivejših maščevalnih trilerjev v zadnjih letih.

Dwight (Macon Blair) je brezdomec, ki je se na različne načine prebija iz dneva v dan. Čez noč spi v svojem razpadajočem avtu, njegov dan pa se začne z brskanjem po smeteh in iskanjem zavržene hrane. Včasih se v njegovem mošnjičku nabere dovolj cekinov za nekontaminirano hrano, a to se ne zgodi ravno pogosto — za nakup sveže hrane je potrebno zbrati veliko vračljive embalaže — saj Dwight nekaj denarja pušča v rezervi, za nujne primere. Ko do njega pride novica o tem, da iz zapora izpuščajo človeka, ki je pred mnogimi leti umoril njegova starša, Dwight iz kovinske škatle izvleče prihranke, v svojo staro kripo vgradi nov akumulator in se odpelje proti rojstnemu kraju. Nekaj dni kasneje že zasleduje avto, v katerega se je po izpustitvi iz zapora usedel morilec njegove družine. —Goodfella


Jeremy je z neverjetnim občutkom za kinematografijo osebno posnel (samo za 3-tedensko izposojo digitalne kamere Canon C300 in druge opreme je zapravil 25.000 dolarjev) in s pomočjo spretnih prstov Julie Bloch (The Tree of Life, Notorious) zmontiral poldrugo uro dolg film; za sijajno vzdušno glasbo sta poskrbela brata Brooke in Will Blair; med producenti pa je bil razen Saulnierove soproge Skei tudi njegov dolgoletni prijatelj in nosilec osrednje vloge Macon Blair. Vsaj vizualno, slogovno in pripovedno gre za sijajen dosežek. Hladni modri odtenki in kontrastno sprana puščobnost eksotičnega ameriškega zakotja rišejo magnetično, napeto zgodbo o krvavem povračilu v zarjavelem pontiacu živečega (od tod naslov), otožno redkobesednega brezdomca Dwighta; klešejo moralno pokrajino človekovega duha, v kateri se izrisuje grenko sporočilo o začaranem krogu maščevanja (saj se spomnite briljantnega Pred doždot iz leta 1994 izpod taktirke Milča Mančevskega) in o tem, kako nasilje sproža še več nasija, ki naposled pogoltne vse sodelujoče.

Namesto zapravljanja časa s povzetkom vsebine bi se tokrat zapičil le v tisto, čemur morem nameniti nekaj pomislekov, in sicer scenarij — natančneje povedano, kontekstualno okolje zgodbe, — saj je edino, kar utegne film prikrajšati za naziv resnične mojstrovine.

Razen tega, da je v pripovedi težko zaznati kaj zares revolucionarno novega, se Jeremy v želji po nekonvencionalnosti (sicer spretno) izogiba klišejem do te mere, da ga občasno zanese v drugo, mestoma enako težko sprejemljivo skrajnost. Ta sicer ne okrni končne podobe, a bi z bolj prepričljivo verodostojnostjo gotovo pripomogel k naturalizmu in pristnosti surovega filmskega realizma.  SPOILER  Zmotil me je recimo prikaz sumljivo sočutne policistke na začetku zgodbe (ki bolj spominja na socialno delavko s pretiranim materinskim čutom), nakar mož postave nikoli več ne vidimo, kljub krvavi moriji, ki bi težko ostala povsem prikrita. Ali pa nekdanji srednješolski prijatelj (Devin Ratray), ki po 20 letih brez besed posodi protagonistu puško (s čimer pretanjeno opozarja tudi na večno ameriško orožarsko dilemo) in je mirno pripravljen celo ubijati zanj (resda zato, da mu reši življenje, a vseeno). Samouničujoča etika "oko za oko" bi v resnici nemara zahtevala za spoznanje bolj odločen lik, čigar motivi (razen gole želje po maščevanju oz. potrebe po pojasnilu) bi morali biti kompleksnejši, njegova preobrazba v morilskega pravičnika pa vendarle dolgotrajnejša in povezana z nepovratno čustveno in moralno deziluzijo (posebej, če je bil režiserjev namen humanizacija in relativizacija uboja); tudi tragični zaključni obračun v Mexican standoff slogu bi bil lahko utemeljen nekoliko drugače in uprizorjen manj senzacionalistično.

A vse to so pikolovske malenkosti, ki sicer v mojem sistemu zbiranja vtisov filmu odškrnejo kakšno piko, vendar ne zmanjšajo njegove celokupne vrednosti (zdi se mi všečnejši od istega leta prikazanega Out of the Furnace, recimo) in ne zatrejo ustvarjalsko nadvse svežega koncepta; iskreno upam, da bodo avtorji poželi zaslužen uspeh zanj. Priporočam ogled in se veselim pripomb.

5 komentarjev:

  1. pa je bližje out of the furnace ali npr. drive stilistično?

    OdgovoriIzbriši
  2. Hm, zanimivo vprašanje. Jaz bi sicer rekel slednjemu, čeprav seveda nima tistega Refnovega mitskega nadrealizma, igralske predstave same po sebi pa tudi verjetno ne dosegajo Furnace (kjer pa je žal scenarij šibek). Je pa treba vedet, da sta oba ta omenjena filma posneta z NEPRIMERNO večjim sredstvi in tudi višjimi produkcijskimi zahtevami.

    OdgovoriIzbriši
  3. končno pogledal - odličen, scenarij je pač tak, kakršnega so si lahko privoščili za posneti, tu ni nobene znanstvene fantastike in glede na zgodbo o nastanku tega filma samo: kapo dol

    zdaj pa da vidimo, kaj po ustvaril s precej večjim budžetom :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Precenjeno? Morda, ampak zakaj oz. kaj konkretno? Ne pozbi, da gre za neodvisen, ljubiteljski garažni projekt.

    OdgovoriIzbriši