18. jun. 2014

Fallen (1998)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Malce v zadregi priznam: gre za eno mojih grešnih zadovoljstev iz časa, ko so bile še aktualne videokasete (v nekem obdobju sem bil kar reden gost ljubljanske videoteke Ruski car) in si lahko filme odkrival z užitkom neomadeževanega pričakovanja, postopoma; kot nekaj, kar ni bilo že vnaprej obremenjeno s spletnimi recenzijami ter vtisi z družabnih omrežij in kar ne bi bil bodisi rimejk ali sequel.

Nadnaravni triler režiserja Gregoryja K. Hoblita (Primal Fear, Fracture) sicer ni kakšna posebna mojstrovina (tudi finančno se ni najbolj izkazal); ne gre ravno za revolucionarno pripoved in igralske predstave niso nikomur prinesle oskarja. Kljub temu pa je mogoče v njem zaznati pridih nečesa posebnega, prežetega z nepretenciozno samoironijo, skoraj (a ne povsem) po kultu dišečega in — v primeru ne pretiranih meril gledalca — dovolj kratkočasnega. Še danes menim, da je Hoblit mojster nepričakovanih zasukov v samem epilogu (če se spomnimo slovitega zaključnega prizora v Prvinskem strahu, ki je Edwardu Nortonu že v njegovem prvem igralskem nastopu prinesel nominacijo za oskarja), da suvereno obvladuje svojo (praviloma zvezdniško) glumaško zasedbo in da zna spretno udejanjiti razmeroma dosledno, zaokroženo dramaturško celoto.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Vendar brez krepkega zamika nejevere in upoštevanja interne logike ne gre; kako naj bi sicer brez krohotanja pogoltnili zgodbo scenarista Nicholasa Kazana (Reversal of Fortune) o zlohotnem demonu Azazelu oz. padlem angelu iz judovske mitologije, ki se kot utelešeni duh od človeka do človeka pomika z dotikom? Ker gre za starodavnega peklenščka, ki ima na voljo ves čas tega in onega sveta, si v izposojenih telesih skrit brezbrižno, posmehljivo prepeva refren legendarne rockovske uspešnice Time Is On My Side.

S sočno predstavo izprijenega psihopata Edgarja Reesa (odlični Elias Koteas) na poti do plinske celice se v sloviti glasbeni spremljavi Rolling Stonesov (v meni enem izmed všečnejših uvodnih prizorov vseh časov) tako začenja igra mačke in miši oz. pretkanega nesnovnega demona in prizadevnega detektiva Johna Hobbsa* (Denzel Washington), ki je po dolgoletnem lovu serijskega morilca spravil za rešetke. Nihče ne sluti, da se s smrtjo zloglasnega obsojenca prava nočna mora v obliki niza srhljivih umorov šele začenja in da se bo krog zločinov vse bolj ožil prav okrog Hobbsa in njegovih najbližjih — natanko tako, kot ga posvari učiteljica teologije Gretta (Embeth Davidtz) oziroma hči pred leti umrlega policista, ki se mu je očitno zgodilo prav tisto, kar se zdaj vnovič dogaja Hobbsu. Ker se peklenski duh zlahka polasti telesa kogarkoli, Hobbes nenadoma ne more zaupati nikomur več; še najmanj pa prijateljem in sodelavcem (John Goodman, Donald Sutherland, James Gandolfini). Domisliti se mora, kako pretentati in premagati neusmiljenega demona (ki lahko zunaj telesa preživi le kratek čas), za vsako ceno ter celo na račun ultimativnega žrtvovanja.

I want to tell you about the time I almost died. I never thought it would happen to me. Not at this age.



Prekaljeni režiser Gregory Hoblit se kot večkrat v svojih projektih ukvarja z vprašanji legitimnosti morale in relativnosti družbenih norm (njegovi junaki pogosto preigravajo pravni sistem in se rogajo policijski avtoriteti) ter posrečeno opozarja na potencialno zlo, hinavsko skrito v vsakomur. Film odlikujeta fluidna dramaturška nit in stilizirana, vzdušno temačna fotografija priznanega snemalca Newtona Thomasa Sigla (The Usual Suspects, Apt Pupil, Three Kings, X-Men, Confessions of a Dangerous Mind, Drive), ki se mestoma odkrito zgleduje po vizualnih bravurah tri leta poprej posnetega Se7en (1995) in Philadelphijo prikazuje kot nevarno zlovešče, gotsko prizorišče. Slikovno zanimiv je še izkrivljeni pogled "skozi oči" antagonista, največji Hoblitov adut pa je nepričakovani zasuk konteksta v razpletu — ko se izkaže, da je bil prvoosebni pripovedovalec zgodbe pravzaprav nekdo drug. Sklepni prizor in odjavna špica, podložena z nesmrtno Sympathy for the Devil v izvedbi najboljše glasbene skupine vseh časov, tako pretežno odtehtata nekatere druge pomanjkljivosti in občasne nedoslednosti.

What goes around, ... really goes around.
* Op. Ime John Hobbes je kot besedna igra sestavljeno iz imen angleških filozofov iz 17. stoletja Johna Locka (1632—1704) in Thomasa Hobbsa (1588—1679). Prvi je zagovarjal stališče, da so ljudje omikana, razumska bitja, sposobna mirnega sožitja; drugi pa je menil, da je človek prvinsko zlonamerno bitje in ga je treba brzdati s pomočjo družbenih konvencij in omejitev konsenza.

Ni komentarjev:

Objavite komentar