11. jun. 2014

Movie 43 (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Ne domišljam si, da med svojimi filmskimi vtisi baš pogosto napišem kaj, kar je novo, huronsko izvirno, nepričakovano in drugačno. To rekši, lahko (bržčas pričakovano) ugotovim, da je zloglasni omnibus izpod prstov trinajstih (13) različnih režiserjev ter osemindvajsetih (28) scenaristov očitno nastal iz enega samega razloga: da bi njegovi avtorji na velika platna (kot nekakšen statement ali kaj) spravili nekaj najbolj neumnega, kar je bilo kdaj posneto. Pa ne duhovito nekonvencionalnega, satirično provokativnega, metafilmsko samoparodičnega, pripovedno bizarnega in absurdno pogumnega — temveč kratkomalo debilnega. Komur se zdi taka franšiza Jackass (Johnny Knoxville kajpak nastopa tudi tokrat), bo moral še za prečko ali dve ali tri znižati cineastična merila.
Ob ogledu tegale odštekanega, bizarnega, parodičnega, straniščnega, absurdnega, krutega in sploh ne tako slabega omnibusa kot so rekli vsi, ki so ga po pomoti uspeli videti, sem se spomnil na filmček Amazon Women on the Moon, na zelo podobno pizdarijo iz konca osemdesetih, kjer se še zdaj do solz nasmejim segmentu z Arsenio Hallom, pa tudi na kultni The Kentucky Fried Movie, ki ga je leta 1977 posnel John Landis. Dejansko nimam pojma, zakaj folk pri tem filmu tako zelo teži, da je slab, grozen, nemogoč in stupiden. [...] Drži, Movie 43 je film, ki več kot lepo pokaže, da se tudi najresnejši hollywoodski zvezdniki kdaj pa kdaj radi popolnoma odklopijo in kot otroci, ali še bolje, kot Adam Sandler, uživajo v najbolj glupih filmskih prizorih daleč na okoli. [...] Ocena: 6/10 —Iztok



Zadeve se je že na prelomu tisočletja menda domislil Charles B. Wessler, dolgoletni producent čedalje bolj butastih komedij straniščnih bratov Farrelly (Dumb & Dumber, There's Something About Mary, Me, Myself & Irene, Shallow Hal, The Heartbreak Kid), kot nekakšno sodobno različico kultne Landisove antologije The Kentucky Fried Movie (1977) v slogu komičnega spletnega agregata Funny or Die. Ali nekaj takega. Večina studiev je slaboumi koncept seveda zavrnila; sicer s politično korektno, oportunistično pretvezo o neugodni cenzorski oznaki, v resnici pa se je ideja nepovezanih skečev Filma 43 zdela docela abotna vsakomur, ki jo je slišal. Nič čudnega, da je kalvarija s producenti trajala kar nekaj let; slednjič pa je Wessler razen Petra Farrellyja prepričal tudi Ryana Kavanaugha, šefa studiev Relativity Media — in sicer s pilotskim posnetkom skeča s Kate Winslet in Hughom Jackmanom, ki mu z vratu visijo dodatna moda. (Kako so oba igralca uspeli prepričati, še vedno ni povsem jasno.) Zvezdniški dvojec, katerega segment se v filmu pojavi prvi, je potem služil kot promocijska vaba, da so k projektu pritegnili še druga zveneča imena. Med njimi je tudi Richard 'Daj-ga-lama' Gere, ki je v enem od skečev (o novem glasbenem predvajalniku v obliki gole ženske) nastopil izključno zaradi osebne usluge prijatelju Wesslerju (ter pod pogojem, da bi snemali v bližini njegovega doma). Tako se je počasi valila in rasla umazana glumaška snežna kepa, v katero so se (razen že omenjenih) prilepili še Dennis Quaid, Greg Kinnear, Liev Schreiber, Naomi Watts, Anna Faris, Emma Stone, Kieran Culkin, Kate Bosworth, Justin Long, Jason Sudeikis, Uma Thurman, Bobby Cannavale, Kristen Bell, Christopher Mintz-Plasse, Chloë Grace Moretz, Gerard Butler, Seann William Scott, Elizabeth Banks, Josh Duhamel in tako naprej — sprva ne vedoč, v kakšno govno so nehote stopili (z izjemo Johna Hodgmana, ki do konca ni vedel, za kaj sploh gre). Ko so se tega naposled zavedli, je marsikdo od njih želel odstopiti (z izjemo Georgea Clooneyja, ki je ponudbo že takoj gladko zavrnil), pa ga je k nastopu zavezovala že sklenjena pogodba in je moral hočeš-nočeš opraviti svoje. (Nekateri drugi, denimo Julianne Moore ter Tony Shalhoub, so imeli vsaj to srečo, da so njihove prizore naknadno izrezali iz končne različice filma.) Vsa Wesslerjeva jeremijada je torej trajala natanko ducat let — in nazadnje smo dobili skupek zgodb o jajcih namesto adamovega jabolka, zaročenski koprofiliji (oz. vzburjanju z iztrebki spolnega partnerja), vulgarnem irskem škratu ter njegovem morilskem bratu, hitrih zmenkarijah sarkastičnih super-junakov, absurdnem zmenku na slepo z nadvse neokusnimi preizkušnjami, učinkovitem domačem šolanju brez zavor, zoprno izprijenem (animiranem) mačku in zadregi prve menstruacije pri sošolcu doma.

You look pale. —You look pregnant. —You look like you slept in a soup kitchen urinal. —You look like you bathe in a dumpster behind the abortion clinic. —You look like the kid who got cancer for Christmas. —You look like the slutty one on The Golden Girls. —Dorothy? —Blanche. —You take that back, you son of a bitch! You take it back! —I wanna taste you. I wanna lick you until you weep.

Razvpiti umotvor si je prislužil tri zlate maline in še tri nominacije zanje. Če ga kdo še ni videl, pa si misli, da si ga je vredno ogledati že zato, ker je tako odurno nesmiseln — nikar ne zapravljajte časa. V to prestižno kategorijo nemara sodijo mojstrovine s Stipetom Segalovićem ali Jean-Hlodom Von Dummom ter režiserski podvigi srboritega zeljejedca Uweja Bolla. Ta pa ni niti toliko zanimiv, da bi bil "dober, ker je slab". Jp,™ to nikakor ni kul(t).

Ni komentarjev:

Objavite komentar