27. jun. 2014

Notes on a Scandal (2006)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Težko je ostati ravnodušen ob filmu, kjer v obeh osrednjih vlogah nastopita dve izmed tvojih najljubših igralk, britanska boginja in avstralska muza filmskega platna, veličastna Judi Dench in prelestna Cate Blanchett. (Predtem sta bili soigralki v drami The Shipping News režiserja Lasseja Hallströma iz leta 2001.) Pri vrednotenju takega izdelka zato nemara malce trpi objektivnost, a kopica prestižnih odličij in nominacij po drugi strani vendarle priča o tem, da gre za svojevrsten cineastični presežek — vsaj za tiste, ki cenijo stvarno, večplastno zgodbo (nominacija za prirejeni scenarij Patricka Marberja), domišljeno glasbeno kuliso (nominacija za glasbo Philipa Glassa) in predvsem fantastično igralsko predstavo (Judi nominacija za glavno žensko vlogo, Cate nominacija za stransko žensko vlogo). Veliko več pa od filma pravzaprav ne zahtevam.



Marber je priredil istoimenski roman britanske avtorice in nekdanje novinarke Zoë Heller; po vrsti njen drugi pisateljski podvig, ki se je leta 2003 znašel v najožjem izboru za prestižno knjižno nagrado Booker (tj. najboljša knjiga v angleškem jeziku). Scenarij je izreden: pretanjen, življenjski, stvaren, prepričljiv in navdušujoče angažiran; niti za trenutek ne dovoli dvoma, da se karkoli od prikazanega ne bi (natanko tako) zgodilo tudi v resnici. V sijajnem psihološkem portretu osamljene stare device ter razdvojene družinske matere in soproge se zrcalijo prvobitni eksistencialni strah, frustracije in preizkušnje moderne družbe. Največje odlike socialno-seksualne drame (s satiričnimi ostmi, uperjenimi zoper prevzetniško svetohlinstvo liberalcev iz srednjega britanskega razreda) se kažejo v vzajemnosti med junakinjama, v gostem magnetičnem pretoku napetosti in privlačnosti, ki bi ga lahko rezali: skoraj upokojena učiteljica zgodovine (Judi Dench), psihološka manipulantka s potlačenimi lezbičnimi nagnjenji, patološko potrebo po prevladi v intimnem prijateljskem odnosu (zaradi strahu pred samoto) in komajda prikritim prezirom do človeških banalnosti ter intelektualne puhlosti višjih družbenih slojev; ter mlajša učiteljica likovnega pouka (Cate Blanchett), v upehanem zakonu s starejšim moškim (Bill Nighy) nezadovoljna in umetniško neizživeta ženska, ki svoje nerešene dileme sublimira v razmerju z enim od svojih učencev, mladoletnim objestnežem Stevenom (Andrew Simpson).
Barbara je namreč skrita lezbača. Potlačena seksualna predatorka, ki bi rada Shebo povsem zase. Ki jo tolaži zato, da bi ji prišla blizu. Da bi se Sheba nanjo navezala in se ji čustveno predala. Vrhunski dvoboj vrhunskih igralk, ki pa nekako ne zadovolji kot celota. Tudi zato, ker deluje kot zgodba iz preteklosti, četudi se dogaja v sedanjosti. Pa zato, ker se ves čas drži nazaj, četudi bi moral na trenutke počiti po šivih. Ali kot opravi Shebin mož Bill Nighy: »Odloči se že enkrat.« —Iztok



V medsebojnem spopadu značajev in stališč bodo padale žrtve na vseh straneh; v mučnem, odmevnem javnem škandalu o seksualnem razmerju med učiteljico in učencem se bo naposled trajno spremenilo vse (pripoved k sreči ne streže s ceneno eksplicitnostjo in senzacionalističnimi težnjami po šokantnosti, temveč ostaja na subtilno uravnoteženi, načelno moralni ravni). A bolj ko se stvari navzven kažejo drugačne, bolj ostajajo vselej enake in determinirane. Človeška narava je počasi gnetljiva in težko spremenljiva tvar; toliko bolj, kolikor starejša je oseba.

Zaradi avtentične predstave obeh protagonistk (pa tudi drugih igralcev) film doseže mnogo več od neštetih formulaičnih seksualnih trilerjev, ki v pričakovanem dramskem trikotniku (običajno polnem hollywoodskih stereotipov) premočrtno premlevajo take in drugačne "prepovedane" spolne relacije, s prstom žugajoč družbenim predsodkom, hinavskim tabujem in sprenevedavosti dvojnih meril; še zdaleč tudi ne gre za klišejskega nevrotičnega obsedenca in zalezovalca ali zgolj za moralko o tragičnih (samo)zablodah sodobne civilizacije. Namesto tega razkriva nenehno pritlehnost razmerij moči pod površjem družbenih vlog, sebičnost, zlonamernost, zavist in maščevalnost spodobnih, na videz normalnih članov skupnosti, ki raje kot tveganje za pozitivno izstopanje ter zadovoljstvo bližnjega (v neogibni negativni selekciji) izberejo samouničevalno slepo ulico za vsakogar, tudi zase. Zgodba bi se zlahka pripetila v Sloveniji; le da se nihče ne bi prav dolgo razburjal nad neprimernim odnosom učiteljice in učenca, ker bi našo pozornost kmalu spet odvrnile vsakdanje politične burke in druge samoumevne absurdnosti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar