8. jun. 2014

Oculus (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Novodobne ameriške srhljivke po hollywoodskem tekočem traku skoraj brez izjeme sledijo enakemu receptu: finančno varno produkcijsko ozadje (PG-13), enolično premočrten dramaturški lok z obveznim nastavkom za sequel, instantno zadoščenje s predčasnim izlivom hitrim vrhuncem, infantilna fascinacija s krvavo plastično CGI eksplicitnostjo, ceneni trenutki -BU!- in puhloglavo sterilni liki s prazno interakcijo, butasti dialogi, derivativna in prežvečena zgodba (ali rimejk), takojšnja mirna prebava in hipna pozaba. Saj veste: bledične ženske prikazni z lovkastimi črnimi lasmi, trzajoče premikajoče se in po stropu plazeče groteskne kreature iz pekla, visceralna sočnost, ceneni trenutki -BU!- (veliko njih), bla bla, zeh, hrrr. Najstniška publika in odrasli gledalci z zmanjšano umsko percepcijo krohotajoč požirajo gibljive slike ter med basanjem s kokicami in nalivanjem s kokakolo nepopisno uživajo v zabaviščnem parku za najmlajše, po ogledu pa si po možnosti privoščijo še masten šitburger — in njihova skromna dojemljivost je do naslednje plitve filmske bedarije spet potešena. Aaah. Rig.
Še ena zgodba o duhovih, še ena zgodba o ogledalih, še ena zgodba o nerešenih umorih. [...] Sicer pa gre za zgodbo o dekletu, ki skuša dokazati, da njen brat pred leti ni ubil svojega očeta, ki je pred tem ubil njuno mamo, ampak da so bile v bajti na delu zle sile. Eto. Ocena: 50 % —Iztok



Zato ni čudno, da projekti, ki kakorkoli odstopajo od klišejske zasnove in formulaičnega koncepta, požanjejo navdušenje in naletijo na odobravanje zahtevnejše publike; vsaj nekateri s(m)o se dokončno naveličali postane, mlačne in plehke cineastične hrane. Četudi ne gre za nesmrtno mojstrovino brez napak, je Oculus ena najbolj posrečenih ameriških srhljivk, kar sem jih videl v zadnjem letu, ter ena zanimivejših v zadnjem času sploh. Nak, tako opevani Sinister (2012), Mama (2013), The Conjuring (2013), Insidious: Chapter 2 (2013) in podobni predstavniki kinematografije nadnaravnega me niso prepričali. Tako spodbudni občutki nečesa osvežujoče drugačnega so me nazadnje spreletavali ob sijajnih retrovizualnih poklonih nadarjenega Tija Westa oz. njegovih The House of the Devil (2009) ter The Innkeepers (2011). Hvala bogu, da nekateri še vedo, kaj pomeni spodoben horror stare šole; med njimi je tudi inovativni ameriški scenarist in režiser Mike Flanagan (Makebelieve, Still Life, Ghosts of Hamilton Street, Absentia), ki se po nekaterih televizijskih in serijalnih projektih vrača k celovečercu.

Flanagan svojo pripoved o (domnevno) zakletem ogledalu razvija lagodno in napetost stopnjuje postopoma ter enakomerno; ne zanaša se na stereotipe in mu ni mar za običajne elemente navajenih pričakovanj znotraj tega žanra. Čeprav se trenutkom -BU!- in (redkim) eksplicitnim prikazom ne odpove povsem, jih odmerja uravnoteženo, premišljeno in učinkovito, brez podcenjujočega senzacionalizma; nikakor pa ne odstopa od koherentne logike osrednje premise, prepričljivega igralskega nastopa in razumnih, življenjskih dialogov — vse to za dobrobit inteligentne, metaforično pomenljive pripovedi in solidno karakteriziranih likov. A to ni še nič posebnega v primerjavi s posrečenim osrednjim slogovno-dramaturškim konceptom, ki sila spretno prepleta dve časovni niti (češ, zgodovina se ponavlja); ter usklajeno udejanjenim pristopom, ki zanimivo poudarja dvoumnost in nejasno relativnost motivov — gre res za prekletstvo zloveščega starega zrcala (pogost žanrski motiv ogledala kot filmski arhetip "odseva duše" in starodavnega simbola duhovne ponotranjenosti) ali zgolj za subjektivni, izkrivljeni odraz popačene percepcije oz. omračeni um in blaznost protagonistov? Pri tem je celo mogoče, da gre za zorni kot kogarkoli od njih: kdo od družinskih članov je nor — ali pa so kar vsi neuravnovešeni? Kaj od tistega, kar vidimo, se v resnici dogaja?



Glumaška zasedba je odlična in vloge dobro razdeljene. Za Katee Sackhoff sem bil po streljaški sci-fi akcijadi Riddick (2013) z Vinkom Dizlom sprva nekoliko v dvomih (misleč, da ji stereotipizacija tistega lika onemogoča poistovetljiv karakterni nastop), vendar se igralka odreže sijajno. Nič manj tudi Rory Cochrane (Dazed and Confused, A Scanner Darkly, Argo), čigar prizemljeni, simpatetični in nizkoizrazni lik navdušujoče odstopa od znanega kalupa norega očeta iz Kubrickovega Izžarevanja (1980) ali Groze iz Amityvilla (1979). Še všečnejša, z angažirano občutenim odnosom sta brat in sestra (Brenton Thwaites, Karen Gillan), tudi v svoji mlajši različici (Garrett Ryan, Annalise Basso). Njihova dejanja so povečini logična in prepričljiva, interakcija pa naravna in čustveno avtentična; to velja tudi za fluidno dramaturško nit, ki skriva nepričakovane pripovedne domislice in se nekajkrat sicer bežno dotakne utečenih žanrskih vzorcev, a se potem vsakokrat (k sreči) zasuka drugam. Strašljivost vztrajno tli počasi ter namesto na instantno grozo (ki bi se hipoma razbremenila v puhlo komiko) dolgoročno stavi na anticipacijo strahu, vzbujanje praznoverja, zahrbtno plazeči občutek nelagodja in neoprijemljivost otroških travm; ob tem pa subtilno zaigra še na grenke tone družinske disfunkcije in ošvrkne potlačene fobije sodobne eksistencialne negotovosti.

Z velikimi upi in s še višjimi merili zdaj pričakujem Flanaganov naslednji filmski podvig, nadnaravni psihotriler Somnia (2015).

Ni komentarjev:

Objavite komentar