2. jun. 2014

Stigmata (1999)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Britanski scenarist in režiser Rupert Wainwright je pri celovečercih nazadnje zagrešil The Fog (2005), predelavo kultne Carpenterjeve Megle (1980) oziroma enega najbolj katastrofalno slabih rimejkov kateregakoli filma nasploh. Zato bržčas ni posebno presenečenje, da je v zadnjih izdihljajih iztekajočega se tisočletja pred tem izprdnil tudi enega največjih skrpucal tistega časa; v projektu, ki odtihmal ni več združil tako velikih igralskih imen kot Patricia Arquette, Gabriel Byrne, Jonathan Pryce in Rade Sherbedgia. Saj ne, da je bilo od tega karkoli dobrega: Byrne je bil po istega leta priobčenem jakovem iztrebku End of Days (1999) še v drugo deležen prestižne malinove nominacije za najslabšega glumača. (Kar je nekoliko ironično, saj se je Gabriel kot najstarejši otrok iz pobožne irske družine v mladosti kar nekaj let dejansko učil za katoliškega duhovnika.)



Stigmata je čudovit, šolski primer filma, v katerem takorekoč ni dobro ničesar.™ Glede na razmeroma solidno premiso okultnega psihotrilerja in obetavnost politično-cerkvene zarote z namenom prikrivanja zgodovinske resnice (ki bi bila lahko vsaj enakovredna Da Vincijevi šifri, če je to sploh kakšna referenca), je rezultat docela zgrešenega koncepta še posebej tragičen. Trudi se biti preplet anticipacije groze Izganjalca hudiča (1973) in stilizirano trendovske dinamike kvazi-provokativnega kratkomontažnega videospota, a se izpridi zgolj v neartikulirano, nedosledno in nesmiselno konspirativno versko-moralno mineštro. Krivdo za smešni debakel gre nedvomno pripisati dvema dejavnikoma: huronsko nespretni režiji ter scenariju, ki meša pojave Kristusovih ran (ki se kot kakšen virus z dotikom prenašajo med lastniki rožnega venca) in demonsko obsedenost, vatikanske ustanove pa prikazuje kot samovoljo vsemogočnega kardinala Jonathana Prycea (ki kljub strogim zapovedim za visoke člane kurije nosi kozjo bradico, da bi bila še bolj očitna njegova peklenska zlohotnost) in njegove neomajne želje po vzdrževanju cerkvene oblasti. Zgodba Toma Lazarusa in Ricka Ramageja se trudi biti civilizacijsko pristna in ohranjati zgodovinsko verodostojnost z nekaterimi avtentičnimi referencami, recimo s slovito najdbo apokrifnega evangelija po Tomažu, vendar pri tem prav smešno izkrivlja teološka dejstva. Evangelij po Tomažu v resnici ni napisan v aramejščini, temveč gre za koptski prepis grškega izvirnika; in uradni Vatikan nikoli ni prikrival ali kakorkoli izkrivljal pomena tega arheološkega artefakta, prav nasprotno. (Tudi Patricia Arquette po steni ne piše v aramejščini, kakor trdi oče Kiernan, ampak v stari hebrejščini, ker se je ta pisava režiserju zdela vizualno zanimivejša.) Nekatere navedbe so naravnost ridikulozne: Zemlja seveda ni stara šest milijard let (kot to poznavalsko navaja "znanstvenik" Byrne), alkohola kajpak niso iznašli srednjeveški menihi, Franšiček Asiški v resnici ni dobil Kristusovih ran v starosti 23 let (kolikor naj bi jih štela tudi osrednja filmska junakinja), temveč šele pri 42. oz. nekaj let pred smrtjo, stigmatikov pa nikoli niso "zdravili" z eksorcizmom; in za božjo voljo — to vem še sam kot zadrti pogan ateist, — križani Jezus seveda ni podlegel "peti rani" (po udarcih z bičem, prebadanju dlani in stopal ter trnovi kroni), zadani s sulico v prsni koš, temveč so njegovi krvniki tako zgolj preverili, ali je že mrtev.
Jezus je bil namreč sanjač in revež, ki zagotovo ne bi zahteval čaščenja v ogromnih cerkvah, še manj pa bi bil zadovoljen z dejstvom, da ga cel svet pozna samo kot na križ pribitega mučenika. Ni kaj, duhovščina je genialna domislica. Ljudi že nešteto let prinaša okoli z razkošnimi zgradbami, v katerih je pač majhen kipec Jezusa Kristusa, da se verniki zavedajo kam so prišli. Denar pritaka, da bolj ne bi mogel, Jezus pa mora biti tiho, ker se še vedno ravna po načelu: «Odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo.« —Iztok



Ampak ne bodimo pretirano dlakocepski; če bi bila edina težava le prirejeni prikaz historičnih faktov, bi vse skupaj zlahka odpravili z zdravorazumskim zamikom nejevere in filmu z že tako nadnaravnim pridihom ne bi bilo mogoče očitati prehudih spodrsljajev. Vendar absurdnim scenarističnim utemeljitvam naravnost v cineastično latrino sledijo tudi tehnikalije: nekonsistentna pripoved in nesmiselna dejanja protagonistov, popolna odsotnost čustvenega elementa in karakterizacije, zgodbovne slepe ulice in redundančni liki, ki dobesedno nimajo kaj iskati v filmu (Rade Sherbedgia) ali pa se po določenem času enostavno tam ne pojavijo več (Nia Long, Patrick Muldoon), moteče groteskni "italijanski" naglasi (Enrico "Just Shoot Me" Colantoni), obupna kvazi-estetizirana MTVjevska montaža in rad-bi-bil-john-woojevska baletna koreografija s prhutanjem belih golobov, surrealistično poenostavljeni kot-da-noir prikaz urbane eksistence v mestu, kjer nenehno dežuje, debilni dialogi ter nedorečene replike in tako naprej brez konca in kraja — da neštetih cenenih, zdravo pamet podcenjujočih, izrabljenih žanrskih klišejev niti ne omenjam. O filmu sem pravzaprav hotel pisati že zdavnaj, saj sem ga skupno videl trikrat ali štirikrat — a šele sinoči mi je prvič uspelo, da sem njegov konec dočakal (bolj ali manj) buden.

Ni komentarjev:

Objavite komentar