5. jun. 2014

The Divide (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ever see what happened to those poor Japanese bastards after we dropped Little Boy on Nagasaki? The skin melting off their bones. Faces like ... roadkill. Lucky ones died in the blast. And those kids in Chernobyl - eyes and ... ears. Shit growing all over 'em. Tumors the size of grapefruits popping out of their necks.

Francoski režiser Xavier Gens je s šokantnim celovečernim prvencem Frontière(s) (2007) uspešno jezdil filmski trend t.i. francoskega ekstremizma na novem valu evropske grozljivščine (Irréversible, Haute tension, À l'intérieur, Ils, Martyrs in druge gnusljivke). Uspeh njegove ostudne družbeno-politične groteske (katere krvava eksplicitnost vsekakor ni po okusu vsakogar) ter pozornost, ki jo je bila na festivalih deležna med novodobno kritiško srenjo in privrženci žanra, sta mu še istega leta (očitno) zagotovila režiserski stolček pri velikopoteznem hollywoodskem projektu Hitman (2007), posnetem po istoimenski računalniški igri. Tokrat je Xavier opustil značilno umazano morbidnost in se (verjetno s pomenljivimi priporočili producentov) prepustil stripovski stilizaciji mainstreama. Film o morilskem Agentu 47 se mi je (glede na izvor in koncept) pravzaprav zdel razmeroma soliden izdelek (s čimer se večina kritikov sicer ni povsem strinjala) in tudi spodoben rezultat v blagajnah ni izostal.



V tretje se entuziastični frenčfraj pak vrača k nizkoproračunskim koreninam in neodvisni produkciji, a kljub temu ostaja pri ameriški distribuciji (Anchor Bay Films) ter zvezdniški igralski zasedbi (Michael Biehn, Rosanna Arquette, Courtney B. Vance, Milo Ventimiglia; sprva sta bila predvidena celo Robert Patrick in Seann William Scott). Škoda, zdi se (mi) namreč, da bi morda bilo kontekstualno zanimivejše lokalno starocelinsko ozadje in osvežujoč evropski pridih; zlasti zato, ker gre za dovolj univerzalne, arhetipske teme. Kar pa zadeva motive, protagoniste in sporočilnost, se scenarij Karla Muellerja in Erona Sheeana ne zateka k oportunističnim kompromisom, temveč s sočno otipljivostjo tolče naravnost v obraz in želodec: liki so skrajno nemoralni, izprijeni in (samo)uničevalni, njihova dejanja pa ciničen izraz pesimizma, eksistenčnega brezupa in psihosocialnega propada. Gensov tretji celovečerec prinaša zgodbo o koncu sveta, po ogledu katere gledalec začuti željo po takojšnji prhi in srditem krtačenju zob.

V neimenovanem čezlužnem velemestu (recimo mu New York) ima med jedrskim napadom skupina ljudi le še toliko časa, da se zateče v zaklonišče v kleti podirajoče se stavbe, v katerem si je ljudomrzni hišnik (Michael Biehn) uredil zasilno bivališče in shrambo živil za nekaj časa. Da so ušli atomski apokalipsi in se umaknili pred žarčenjem, ne bo zaleglo dolgo: utesnjenost, usihajoča zaloga hrane, prvinski nagon, človeške hibe in zlonamernost jih bodo kmalu uperili drugega proti drugemu in jih neogibno peljali v medsebojni obračun. Tudi če ga bo kdo preživel, se bo težko počutil kot zmagovalec; vsepovsod okrog njih so le še ruševine civilizacije ter človeški ostanki, fizičnemu in moralnemu opustošenju pa ni videti konca.



Temačne pripovedi kajpak ne gre (ali vsaj ni mišljeno) razumeti drugače kot alegorijo psihosocialnega propada družbe v luči dramatičnih sprememb družbeno-politične paradigme, skratka, razmeroma premočrtna premisa filmske post-apokalipse — le da se je težko naravnati na metaforično dojemanje (in spregledati nekatere izrabljene klišeje), če ima scenarij tako veliko konkretnih nedoslednosti in (vsaj navidez) nesmiselnih slepih ulic. Recimo: kako naj bi razumeli oborožene može v zaščitnih hazmat-skafandrih, ki vdrejo v podzemno skrivališče in siloma odpeljejo deklico, potem pa na njej (in drugih ujetnikih) v nekakšnih zaprtih posodah izvajajo bio-medicinske poskuse? Kot zaroto oblasti ter posredno krivdo uradnih institucij za globalno uničenje oz. politično prispodobo nasilja nad lastnimi državljani? Ali je potemtakem del te konspiracije tudi paranoični hišnik, ki s pretvezo o radioaktivnem prahu (še vedno ga mučijo spomini na grozote Nagasakija — hm, ali ni vendarle premlad za to?) ujetnikom betonskega podzemlja preprečuje izhod (dokler slednjega tudi dokončno ne zapečatijo od zunaj), po drugi strani pa jih zavaja glede razpoložljivih zalog ter manipulira s prepovedmi in zastavljenimi pravili? Če pustimo ob strani nekatere neprepričljive karakterne izpade in občo neumnost protagonistov, režiser spretno razvija značaje svojih likov (med katerimi ni niti enega všečnega ali poistovetljivega) in tudi njihova interakcija je povečini dobro zastavljena, vendar jih nekako prehitro potisne v patologijo (vse je v laseh) in skrajno dekadenco — ali pa te časovne dimenzije ni dovolj pristno zaznati. Bi se res v tako kratkem času povsem izpridila etična merila in izgubila vsa človečnost, vročekrvni objestneži pa bi se naposled preobrazili v odvratne posiljevalske Golume iz kultnega Cestnega bojevnika (1981), medtem ko bi se šibkejši ob kolapsu razuma vdano sprijaznili z usodo žrtve? Mogoče, kaj vem; dopuščam karto zamika nejevere. Ne morem pa docela spregledati lukenj v plotu in neizkoriščenih satiričnih osti, ki nekajkrat zgrešijo sicer upravičeno visoko postavljeno tarčo.

Največja vrlina filma, če temu sploh lahko tako rečemo (saj bo njegova brutalno umazana podoba marsikoga zgolj odvrnila od poskusa vrednotenja ali celo ogleda), je moreče vzdušje brezizhodnosti ter stopnjujoči vtis blaznosti in brezumja — ki pa bi ga bilo namesto z diverzantskimi akcijskimi vložki mogoče izpeljati tudi kako drugače. A vsaj epilog je veličasten v svoji fatalistični depresivnosti (iz nekega razloga me je spomnil na Marshallov The Descent in podobne zasuke usode osrednje junakinje): ljudje smo nepovratno zavozili in zaman je pričakovati kakršenkoli happy end.

Ni komentarjev:

Objavite komentar