25. jul. 2014

A Million Ways to Die in the West (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●○○○○○○○

Golobradi Seth MacFarlane je (so)avtor med čezlužniki priljubljenih televizijskih serij Family Guy, American Dad in The Cleveland Show ter (so)ustvarjalec čudaških animiranih franšiz Dexter's Laboratory, Cow and Chicken, I Am Weasel in Johnny Bravo. Za filmsko kamero je prvič sedel pri vulgarni komediji po lastnem scenariju Ted (2012) z Markyjem Markom Wahlbergom in njegovim kvantaškim plišastim medvedkom. Iz spomina mi je zdrsnil kmalu po ogledu.

Njegov zadnji scenaristični, producentski, režiserski in igralski podvig je pak groteskno (še bolj) neposrečen dovtip, dobesedno: slaba šala. Nekaj takega kot amaterski stand-up nastop neznanega rad-bi-bil komika na upokojenski veselici v Srednjem Dupleku, ki se z bradatimi vici neznansko trudi biti smešen, a med občinstvom izziva zgolj zadrego, nelagodje, sočutje in jezo.
Cameo vlogice številnih znanih fac so seveda kul, MacFarlane ima smisel za komedijo, toda pričakoval sem več. Pričakoval sem zares zabavno komedijo in parodijo, ne pa le parih okej štosev, ki filmu kot celoti žal ne pomagajo do tistega pravega navdušenja. Je pa slepa ovca seveda jebeno kul. To pa. Ocena: 6/10 —Iztok



Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje (če sploh kdaj) gledal bolj leseno, otročjo, neduhovito kot-da meta-referenčno parodijo. Aha, saj res: mogoče je bila to kakšna od mojstrovin Adama Sandlerja. (Saj ne vem, ali je dotični kdaj res nameraval posneti parodijo, ampak hu kers.) Kombinacija v prazno izprdnjenih trendovskih namigov Jasona Friedberga in Aarona Seltzerja, slaboumnega seksualno-fekalnega humorja novejših umotvorov bratov Farrelly ali kvazi satiričnih (kot-da izzivalnih) nigga štosev Marlona L. Wayansa ter nepopisno nedomišljen poskus "internega" novodobnega (samonanašajočega se) straniščnega humorja — brez vsakršnega koncepta in smisla za pripovedno zaokroženost naključno presajena v arhetipski univerzum divjega zahoda. Skratka: serija dolgočasnih, nepovezanih, tragično nezabavnih sekvenc z megalomansko zvezdniško zasedbo (Charlize Theron, Liam Neeson, Giovanni Ribisi, Amanda Seyfried, Neil Patrick Harris, Wes Studi, Sarah Silverman), ki si vztrajno dela glumaško sramoto. Sicer ne čisto na ravni popolnega absurda Filma 43 (2013), a celostno tudi ne več kot za pol stopničke višje.

Težavi sta dve: [a] sam MacFarlane v dvojni vlogi režiserja in osrednjega lika, saj niti slučajno ni dorasel enemu ali drugemu (kaj šele obojemu istočasno), ter [b] vse ostalo. Preprosto (mi) ni jasno, kako lahko kaj takega zaide v kinodvorane (film s proračunom 40 milijonov je do zdaj podvojil ta vložek); Seth ima očitno dobre zveze v Hollywoodu (kar dokazuje z referenčnimi cameo kot-da pokloni zunaj vsakega smisla in konteksta, v katerih se za pol sekunde pojavijo obrazi Christopherja 'Doca Browna' Lloyda, Ryana Reynoldsa in Jamieja 'Djanga' Foxxa) ter sposobno marketinško zaledje filmske industrije. Menda je idejo o "grozljivem, nevarnem in gnusnem divjem zahodu" dobil z dolgoletnima kolegoma Alecom Sulkinom in Wellesleyjem Wildom med ogledom legendarne kavbojke Hang 'Em High (1968). Škoda, da si niso raje (nekajkrat zaporedoma) ogledali še danes neprekosljivih Brooksovih Vročih sedel (1974).



Mar torej v tem filmu ni dobro ničesar™ ali pa je vsaj kaj vredno bežne omembe? Naj pomislim. Charlize je vselej zanimiva in čedna kot hudič, fotografija je spodobna (Michael Barrett) in scenografija spektakularna, Liam Neeson in Neil Patrick Harris pa sta videti, kot da se v svojih likih (edina) huronsko zabavata. To pa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar