23. jul. 2014

Boogie Nights (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

All I ever wanted was a cool '78 'Vette
and a house in the country
. —Dirk Diggler

Paul Thomas Anderson, tretji najmlajši izmed devetih otrok iz kalifornijske družine, je s svetom gibljivih slik zasvojen že od nekdaj; kot nadebuden osemletnik je snemal z očetovo kamero Betamax in pozneje na 8-milimetrski trak. Prvi resnejši podvig mladega ameriškega scenarista in režiserja je prinesel 30-minutni lažni dokumentarec The Dirk Diggler Story (1988), ki ga je v srednji šoli posnel z zaslužkom od priložnostnega dela v trgovini z živalmi. Po zgledu legendarnega Reinerjevega projekta This Is Spinal Tap (1984) izpred nekaj let in ob navdihu dokumentarnega Exhausted: John C. Holmes, the Real Story (1981) je uprizoril satirično fiktivno vzporednico lika slavnega ameriškega pornografskega igralca (ki je prav tistega leta umrl za posledicami aidsa). Kratkometražni mockumentary v naturalističnem slogu ter skozi intervjuje osrednjih likov prikazuje vzpon in padec Dirka Digglerja (Michael Stein), telesno nadarjenega glumača v filmih za odrasle, ki ga bolestna želja po slavi in uspehu slednjič pahne v svet mamil ter psihični propad.



Kratki film sicer ni požel posebne pozornosti, a skoraj desetletje pozneje — po svojem odmevnem celovečernem prvencu Sydney oz. Hard Eight (1996) — ga je sklenil razširiti v dolgometražni izdelek: kot nostalgičen poklon duhu mitskih sedemdesetih let in hudomušen izsek zakulisja pornografske industrije. Vroče noči so bile deležne hvalospeva kritikov in nepopisnega navdušenja občinstva, film je bil nagrajen s tremi nominacijami za zlati kipec, predstavljal je pomemben mejnik za igralski karieri Julianne Moore in Marka Wahlberga ter priložnost za veliki glumaški povratek Burta Reynoldsa — ki mu je razen oskarjevske nominacije nazadnje prinesel tudi zlati globus za stransko vlogo. (Stari prdec se je menda pogosto prepiral z režiserjem, resnična porno-industrija se mu je gabila, za nameček pa je celo odpustil svojega agenta, ki mu je svetoval to vlogo.) Anderson je prvič zastavil lastna (visoka) merila, ki so poslej opredeljevala njegovo cineastično pot in ga proslavila kot enega najbolj spretnih ameriških novodobnih režiserjev, avtorja kompleksnih mojstrovin in uspešnic kot Magnolia (1999), Punch-Drunk Love (2002), There Will Be Blood (2007) ter The Master (2012). S kriteriji na najvišji prečki zdaj pričakujem(o) njegov Inherent Vice po istoimenskem romanu Thomasa Pynchona.

When I close my eyes, I see this thing, a sign, I see this name in bright blue neon lights with a purple outline. And this name is so bright and so sharp that the sign, it just blows up because the name is so powerful. It says 'Dirk Diggler'.



Andersonove zgodbe pomenljivo odražajo večne (mestoma rahlo svetopisemsko obarvane) življenjske teme s pridihom simbolike jungovske sinhronicitete in platonskih idealov: sodobna eksistenčna osamljenost in odtujenost, disfunkcionalne in nadomestne družine ter vpliv očetovskih in materinskih likov (sam P.T. se je z materjo menda slabo razumel), freudovska krivda in obžalovanje, kolesje usode ob osebnostnih hibah in etičnih pomanjkljivostih ter katarza odpuščanja in odrešitve. (Kot svoje vzornike med filmskimi ustvarjalci navaja Martina Scorseseja, Roberta Altmana, Jonathana Demma, Stanleyja Kubricka in Orsona Wellesa.) Ob dovršenem tehničnem vidiku in razkošni vizualnosti (zanj značilnih Steadicam sekvenc) je največja Andersonova vrlina neverjetno uravnotežena karakterizacija in prepletena tapiserija osebnih zgodb živopisanih likov ter mojstrska koordinacija povečini zvezdniške ekipe (razen že omenjenih John C. Reilly, William H. Macy, Philip Seymour Hoffman, Joanna Gleason, Philip Baker Hall, Luis Guzmán, Don Cheadle, Heather Graham in drugi), ki se v nasprotju z marsikaterim oportunističnim filmskim hitom (kjer je zasedba slavnih glumačev že sama sebi namen) s prepričljivo interakcijo sijajno dopolnjujejo.

You're not being fair. This isn't fair. —This financial institution cannot endorse pornography. —Stop saying 'pornography'! Why are you doing this to me? I am an actor. I am an actor.



Zgodba o Eddieju Adamsu (Marky Mark), nadpovprečno "nadarjenem" mladeniču iz težavne družine, ljubitelju rdečih Chevroletovih dirkalnikov Corvette in filmov Brucea Leeja, ki si najbolj od vsega želi slave in uspeha, je tudi v zgodovinsko-socialno dimenzijo umeščena parabola o ameriških sanjah — kjer je vse mogoče, če si nečesa vztrajno želiš. (Everyone’s blessed with one special thing.) Eddie je mlad, postaven in ima naravni igralski talent (predvsem pa velikanski ud),* potrebuje le pravo priložnost in ugodne okoliščine, da bi zaslovel kot filmski kung-fu žrebec Dirk Diggler. Vendar imata slava in denar tudi temnejšo plat, ki človeka sčasoma odmika od pričakovanj resničnega sveta, megli njegovo presojo in podžiga ego, da pozabi na ključne zasluge sodelavcev in prijateljev. Skozi pekel mamil in nespametnih odločitev se bo moral (neznosno zabiti in neizobraženi) Eddie najprej očistiti arogance in napuha ter prositi za odpuščanje, če bo želel še kdaj ugledati bleščeče luči tovarne sanj. A vsi njegovi sodelavci in znanci ne bodo imeli te sreče: nekatere spremlja smola ali so nerodni pri izbiri partnerja, drugi si v resnici želijo česa drugega kot kariero v pornografskih filmih, tretji po lastni nepremišljenosti zapadejo v nemilost pri oblasteh, četrte preprosto povozita čas in napredek ob kulturnem preskoku v podjetna osemdeseta leta. Prav v slednjem tiči tudi družbenopolitična prispodoba Andersonove zgodbe, ki pravzaprav opisuje dinamiko odnosov (in spremljajoče patologije) v arhetipski ameriški družini, soočeni z naivno svobodomiselnostjo in (navidezno) gospodarsko neomejenostjo nastopa Reaganovega režima. Poznejša streznitev od slepega idealizma je bila za marsikoga boleča — industrija je nazadnje pogoltnila vsakršno individualnost in pomendrala ostanke neuresničenih ambicij: denar je ostal vladar.

I'm a star. I am a big, bright, shining star. That's right.
* Op. Francoski filozof Jacques Derrida (1930—2004), razen Michela Foucaulta eden največjih teoretikov postmodernizma, govori o dekonstrukciji identitete in smisla, ki jo prinaša t.i. falocentrizem (civilizacijska osredotočenost na moč moškega penisa). Obsedenost s falusom ohranja patriarhalne vzorce, kjer je moška pozicija privilegirana in se slednjič sprevrže v samouničevalnost.

4 komentarji:

  1. Film poln presežkov na številnih nivojih.
    Skoraj vse si jih omenil, jaz bi pa dodal zelo dobro rekonstrukcijo časa / vzdušja na prelomu 70-ih v 80-ta.

    Odličen članek o odličnem filmu.


    OdgovoriIzbriši
  2. Imaš prav, mogoče sem to še premalo poudaril. Film je pravi užitek gledati (sinoči sem ga na programu TV1000 videl vsaj drugič ali tretjič).

    OdgovoriIzbriši
  3. Fenomenalen film!

    Pred časom sem besedo in dve o njem spisal tudi sam.

    http://paucstadt.blog.siol.net/2009/10/01/boogie-nights-1997/

    Glede na to, da je spisano pred petimi leti, bi ga bilo več kot primerno osvežiti.

    OdgovoriIzbriši
  4. He he, saj res: celo komentar sem pustil, kar ne morem verjeti, da je že pet let. Čeprav, po lastnih besedah sodeč, je moje mnenje kar vzdržalo in ga zlahka še danes zagovarjam.

    OdgovoriIzbriši