20. jul. 2014

Just Cause (1995)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Pravkar končal ogled. Jasno, vselej najprej preverim režiserja. Arnold 'Arne' Glimcher. Kdo pri sv. Mateju 'TomuKruzu' Toninu je to? Aha, njegov prvenec je sentimentalna limonada Mambo Kings (1992) s Tončkom Banderasom (ki tedaj še ni govoril angleško), Armandom Assantom (ki ni znal špansko) in neznosno ponavljajočo se latino lajno Beautiful Maria of My Soul. Ime režiserja (v tem primeru tudi producenta) namreč pove marsikaj; njegova (ne)izkušenost običajno pojasni, zakaj kakšen projekt — kljub zgodbovnemu potencialu in igralskim bravuram nekaterih glumačev — ni ravno mojstrovina, kakršna bi lahko postala v (veščih) rokah koga drugega.



You're the first visitor I've had here in two years since them behavioral science boys come to see me. Wanna know about my childhood and shit. Did my folks beat me, abuse me, sex me up? I tried telling 'em there ain't no formula for people like me. What we are dealing with here is just predisposition for an appetite. Good parents, bad parents. No cause and effect. It's just appetite.

Paul Armstrong (Sean Connery) je nekdanji odvetnik in ostareli profesor prava s Harvarda, ki v močvirjih floridskega Evergladesa preiskuje odmevni primer brutalnega umora neke deklice, zaradi katerega mladi črnec Bobby Earl Ferguson (Blair Underwood) že čaka na smrtno kazen. Lokalni šerif Tanny Brown (Laurence Fishburne) se na vsak način trudi, da bi mu priskutil krajevno klimo, saj je vendar brezvestni morilec in posiljevalec zasluženo v rokah pravice. Pa je res tako? Ali pa je bilo njegovo priznanje izsiljeno, na sodni obravnavi so vročekrvni južnjaki našli grešnega kozla, pravi morilec Blair Sullivan (Ed Harris) pa prav tako že čaka na električni stol v celici poleg Bobbyjeve? Kdo je samo ubogljiva lutka v rokah koga in ali je sploh karkoli v resnici táko, kakršno je videti?



V liku versko blaznega psihopata in serijskega morilca (tako kot v vsaki svoji vlogi) blesti izjemni Ed Harris; četudi se pojavi le v nekaj prizorih, zanesljivo ukrade glumaško predstavo vsem svojim soigralcem. Razen tega bo v filmu nemara komu zanimivo videti tedaj komaj 10-letno Scarlett Johansson v njenem drugem celovečernem nastopu; s tem pa se seznam hvalevrednih vidikov kriminalnega trilerja Utemeljeni Sum počasi konča. Film sicer ni nemarno slab, a tudi posebej posrečen ne. Vzbuja lepo število asociacij (in morda celo referenc) na starejše filme, kot kakšen generičen kolaž podobnih žanrskih predstavnikov. Po istoimenskem romanu ameriškega avtorja pop-fikcije Johna Katzenbacha (Hart's War, The Wrong Man) posneta zgodba sicer doživi presenetljiv zasuk v epilogu, vendar je njena premočrtna linija polna stereotipnih formul (celo nepotrebni red herring z ubojem staršev je tam), poenostavljenih karakternih zasnov, motečih scenarističnih lukenj in upokojenske dinamike. Razen tega je Underwood dokaj ušiv igralec (vlogo so pred njim ponudili Willu Smithu), Kate Capshaw sem veliko raje gledal v filmih tipa Indiana Jones and the Temple of Doom (1984) ali sijajni Ridleyjev Black Rain (1989), šešljajoči Sean pa je za to vlogo preprosto prestar; v takem konceptu bi človek pričakoval recimo Harrisona Forda. Za nameček je prav Connery menda osebno prepričal Glimcherja, naj prevzame režiserske vajeti. Veliko bolje bi bilo, če ga ne bi. Spodoben film za večer pred televizorjem s heinekenom in čipsom, a še bolj hlapljiv od hmeljevega napitka.

Ni komentarjev:

Objavite komentar