12. avg. 2014

Garden State (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Such was that happy Garden-state,
While Man there walked without a Mate:
After a place, so pure and sweet,
What other Help could yet be meet!
But 'twas beyond a Mortal's share
To wander solitary there:
Two Paradises 'twere in one
To live in Paradise alone.
—Andrew Marvell, The Garden

New Jersey je med čezlužniki znan kot zvezna "država vrtov" (predvsem v smislu svetopisemskega obilja in botanične rodovitnosti); v širše prenesenem pomenu pa velja tudi kot obče priznana sinekdoha (tj. sovzprejetje oz. zamenjani pomen) za arhetip ameriškega predmestja, od koder se generacija nadebudnih potomcev baby-boomerjev s trebuhom za kruhom seli zlasti v urbane paradiže priložnosti na vzhodnem koncu (Philadelphia, New York), kjer po vzoru in navdihu svojih staršev iščejo "ameriške sanje". Od tam, iz suburbije mesta South Orange, prihaja tudi Zach Braff, ki smo ga spoznali v liku zdravniškega pripravnika v satirični obešenjaško humoristični seriji Scrubs. Potem pa je sam napisal, režiral in zaigral osrednji lik v delno avtobiografski indie pripovedi Stanje zamaknjenosti (Garden State) ter navdušil kritiško občestvo najprej na uradnem izboru festivala Sundance leta 2004 in pozneje (tudi na DVD izdaji) z novodobnim kultom osvojil še filmske ljubitelje povsod po svetu. Neodvisni biser s proračunom poltretjega milijona je ustvarjalcem prislužil približno 15-kratno vsoto, četudi so ga v kinematografih sprva predvajali zgolj v omejeni distribuciji.

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube avdioposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

V maniri vzornikov Woodyja Allena in Alexandra Paynea se Braff v svojem prvencu — skoraj nekakšni hipsterski trendovski paraleli Nicholsovega Diplomiranca (1967) in podobnih metafor o zorenju in oblikovanju mladostniških načel v duhu časa — loteva hudomušno kritičnega duhovnega prereza svoje generacije: čustveno otopelih, izgubljenih, odtujenih otrok zaspanega predmestja, katerih težava ni (nujno) propadla eksistenca ter socialno razvrednoteno življenje ali neuresničene sanje — temveč zamaknjena, nejasna dilema, kaj in kakšen naj bi ta (ameriški) sen sploh bil.
Še ena počasna, hladna, sterilna in premalo očarljiva ljubezenska zgodbica, ki adute stavi na tisto kvazi navadnost in preprostost, s katero se je kitil tudi zame pošteno precenjeni Lost in Translation. Pač zgodba o mladeniču (Zach Braff), ki je hotel postati novi Robert De Niro in novi Al Pacino, pa je namesto tega postal le poba, ki se vrne domov. [...] Ocena: 4/10 —Iztok

Njegov junak Andrew Largeman se iz večletne letargičnosti postopoma prebuja v rodnem mestecu, kamor se je vrnil na materin pogreb — po tistem, ko je večino odraslega življenja (v katerem se je trudil uveljaviti kot filmski igralec in je najbolj zaslovel z vlogo duševno zaostalega nogometaša) prebil v nenehni omami litijevih tablet in drugih antidepresivov, ki mu jih je vztrajno predpisoval oče, psihiater (Ian Holm); sina je že od otroštva krivil za ženino invalidnost (po poškodbi v nesrečnem padcu zaradi spleta okoliščin) in je nanj nehote ali nevede projiciral svojo žalost, nemoč in jezo. Andrew se s pomočjo prijateljev (ki ga kljub "igralski slavi" sprejmejo iskreno in s pristno naklonjenostjo) in nenavadno zanimive nove znanke, patološke lažnivke in prijetno čudaškega dekleta iz soseske (Natalie Portman) počasi izvija iz sanj o uspehu, dosežkih, nujnosti storilnostne naravnanosti in doseganja ciljev; iz otopelosti občutkov krivde, psiholoških kompenzacij, zgrešenih pričakovanj in vcepljene odgovornosti do sveta s strani jezne, frustrirane, obsedene in v resnici nezrele generacije njihovih staršev. Mark (Peter Sarsgaard) koplje grobove in še vedno živi pri materi, ki hodi z njegovim vrstnikom (ki v srednjeveškega viteza našemljen dela v lokalni tematski restavraciji s hitro hrano) ter sanja o bogastvu in jahti; Jesse (Armando Riesco) je pred nekaj leti iznašel "neslišni velkro" in si z zaslužkom od prodaje patenta kupil grad na velikanskem posestvu, vendar ni nikoli zapustil domačega kraja in se večino časa neznosno dolgočasi; popolna zguba Kenny (Michael Weston) je zdaj mestni policist, saj se ni mogel domisliti česa pametnejšega, kar bi počel v življenju; in tako naprej. Vsi ti mladi ljudje, ujeti v nezmožnost poistovetenja z družbenimi normami prevzetne, napihnjene liberalne doktrine, v kateri se izgubljajo osnovna človeška načela in želja po iskanju smisla, imajo nekaj skupnega: odkrito so odpustili generaciji svojih staršev. Ne krivijo jih za nesrečo, žalost, pomanjkanje ambicij, neuspeh in polomijo lastnega praznega teka, tudi ne gojijo škodoželjnosti, zamorjenosti in zlonamernosti — pač pa si v vsakdanjih drobnih stvareh in vzajemnosti prizadevajo najti svojo pot skozi neotipljive pojme intimne dimenzije, ki so jim skupni.

Film Zacha Braffa je nekaj takega kot pripoved o galebu Jonatanu Livingstonu ali zgodba o Malem princu; za nekatere veliko več kot seštevek svojih delov ali zgolj samooklicani kult, za druge pa nekaj banalnega in docela nezanimivega. Letos je Braff s pomočjo sredstev, zbranih s pomočjo portala Kickstarter, posnel film Wish I Was Here (2014), zgodbo o iskanju samega sebe in svojega mesta v svetu (nekakšen duhovni dvojček svojega prvenca). Gotovo poročam, ko pride na vrsto za ogled.

2 komentarja:

  1. Oprosti, da ob takem filmu in proper recenziji izpostavljam ravno gartneizem, ampak ta je eden izmed njegovih bolj WTF?! O_o

    OdgovoriIzbriši
  2. Drži. Jih pa ni malo takih. O_o

    OdgovoriIzbriši