25. avg. 2014

Godzilla (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Mladi britanski režiser Gareth Edwards je leta 2010 posnel avtorsko road-alegorijo Monsters s čudovito artikulirano poanto, ki odlikuje (ali pa bi tako vsaj moralo biti) vse najboljše filme o kakršnihkoli pošastih, od mutiranih rib in pretirano povečane golazni do lovkastih vesoljcev: edine prave pošasti smo ljudje. Tokrat mu v visokoproračunskem blockbusterju, ki naj bi vnovič zagnal franšizo o orjaškem morskem kuščarju (Gojira je kombinacija japonskih izrazov za 'gorilo' in 'kita'), pak ni tako sijajno uspelo. Seveda ne govorim o finančnem izkupičku, saj ta ni izostal (potrojil je budget 160 milijonov), temveč o vsebinski in tematski plati, ki ob pričakovanem oportunizmu hollywoodskih kravatarjev ne prinaša nikakršnega presežka. Kljub temu je, celokupno gledano, Godzilla iz leta 2014 verjetno najbolj dovršen celovečerec o tem skrivnostnem bitju doslej; vsekakor pa v vseh pogledih prekaša istoimenski plehki Emmerichov shit-fest iz leta 1998, namenjen (naj)manj brihtnim osemletnikom s pozornostjo zlate ribice.
Ubijte me, ampak Godzilla iz leta 1998 je veliko boljši, učinkovitejši, bolj dinamičen, bolj zanimiv, zabavnejši in veliko bolj skuliran film. Tale novi je precej dolgočasen, zamorjen, preresen, celo depresiven, na trenutke tečen, razvlečen in sterilen. Pizda no, a sem šel gledat film o Godzilli ali o jebenem Mutu, ki napade naš planet. Naslov filma je Godzilla, ne Muto. Ne ga srat, jebemtiš. [...] Ocena: 4/10 —Iztok



Pošastni Gojira ni prispodoba strahu rižojedcev pred jedrskim opustošenjem, temveč utelešenje japonske solidarnosti in kolektivne moralne drže ter odpora, ki sta se porodila ob atomskih napadih na Hirošimo in Nagasaki. Gojira torej ni pošast neusmiljenega ameriškega imperializma, ki bi tacala po tradicionalizmu in normativih časti dežele vzhajajočega sonca, ampak prav nasprotno: starodavna, benevolentna naravna sila ter mitski arhetip prvobitnega božanstva, zaščitnik šibkih in pravičnih, ki ruši jeklene mostove in moderne nebotičnike, simbole novodobne kapitalistične paradigme (uničeni deželi samurajev in gejš s kulturno-gospodarskimi vplivi vsiljene posebej po drugi svetovni vojni). Kam torej v tovrstnem kontekstu vstaviti zgodbo režiserja Edwardsa ter scenaristov Maxa Borensteina in Dava Callahama? Kdo bi vedel. Nekam med poskus revizionističnega umeščanja filmske ikone in spravljiv zgodovinski populizem, mogoče? Ameriški produkt, ki se vrne domov (konkretno: v San Francisco)? Težavi sta zlasti dve (vsaj deloma plod neizkušenosti režiserja oz. nesposobnosti suverenega usklajevanja tako velike produkcije): zgodba in njeni liki.

Zgodba. Največja tematska sprememba in pozitivno presenečenje je vpeljava evolucijskega motiva za pojav Gojire. Iz prazgodovinskega spanca se ta ancientni alfa-plenilec namreč nagonsko zbudi tedaj, ko se aktivira njegov naravni plen, orjaške pajkasto-bogomolkaste pošasti s sposobnostjo oddajanja elektromagnetnih pulzov, ki se hranijo z radioaktivnim sevanjem (Massive Unidentified Terrestrial Organism oz. MUTO). Vsi drugi vsebinski elementi so premočrtno stereotipni, varno predvidljivi in usmerjeni v običajni popkornovski spektakel: požrtvovalni ameriški vojački, nerazumljeni znanstveniki, odnos staršev in potomcev, zmaga pravičnosti nad zlonamernostjo ter pohlepom, svarilo o samouničevalni aroganci človeka nad naravo in tako dalje. Pripoved eksponentno izgublja zagon z minutažo, od (anti)klimaktičnega finalnega spopada velikanov do povsem razvodenelega epiloga (bržčas napeljanega na še eno nadaljevanje).



Liki in igralski performans. Najzanimivejša ženska figura v zgodbi (in ena najvšečnejših igralk tudi sicer), Juliette Binoche, umre že v začetnih minutah filma. -Spoiler!- Tragična potrata talenta in sposobnosti. (Že zato me ima, da bi filmu besno prisodil vsaj piko manj.) Kmalu ji sledi še drugi najboljši igralec v filmu, Bryan Cranston, čigar stvarna predstava je sicer prepričljiva in čustveno poistovetljiva, a mu po drugi strani razvoj lika ne nese dlje od formulaičnega tipa ostarelega paranoičnega strokovnjaka, katerega opozorilom o prihajajoči kataklizmi nihče ne verjame — dokler drek dejansko ne zadene ventilatorja. Stoični znanstvenik Ken Watanabe z vselej enako resigniranim izrazom nerazločno momlja o človekovi krivdi, Sally Hawkins je reducirana na njegovo komaj opazno asistentko, ki v filmu pove dva nepomembna stavka, David Strathairn pa na generičnega vojaškega poveljnika. Ostaneta nam torej še Aaron Taylor-Johnson (ki mi je bil precej bolj všeč kot Kick-Ass in namesto kogar bi v militaristično akcijo zlahka vtaknili celo Aarona Eckharta iz Bitke Los Angeles) ter mlajša sestra slavnih sit-com dvojčic Olsen, ki je — ironično — najbolj sočuten in razmeroma verodostojen lik v filmu. Vse tri orjaške pošasti se komajda klasificirajo kot filmski "liki"; nevznemirljivo plastični CGI njihove interakcije in vsesplošne destrukcije mi ni zbudil kaj prida več hvalevrednejših (in trajnejših) občutkov od del Torove sci-fi mecha-velikanščine Pacific Rim (2013); še ene vizualno impresivne, a kontekstualno ponesrečene in vsebinsko (bolj) prazne bojevalščine.

3 komentarji:

  1. Glede na pričakovanja, niti ni bilo tako slabo. Ne vleče se, solidna dinamika in zanimivo ozadje. Tipični holivudski poletni hiti so običajno bolj butasti in v tej tržni niši je Godzila celo soliden film.

    OdgovoriIzbriši
  2. Pravzaprav se kar strinjam, zato pa tudi taka ocena, sicer bi bila nižja. V razmerju do poletnih blockbusterjev zadnjih let je Godzilla razmeroma soliden.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pričakovanja sem imel nizka, na koncu pa se lahko z obema strinjam. Sicer bi mu dal sam morda celo kakšno pikico dol, ampak ok, ne bodimo tečni, vendarle gre za nizkokalorično poletno zabavo.

    Definitivno boljša od tistega skropucala iz devetdesetih.

    OdgovoriIzbriši