1. avg. 2014

Locke (2013)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

V netekmovalni sekciji 70. mednarodnega festivala v Benetkah ter v sekciji Spotlight letošnjega festivala Sundance je bil prvič prikazan film britanskega režiserja in scenarista Stevena Knighta (napisal je Cronenbergov Eastern Promises in je bil za Dirty Pretty Things celo deležen oskarjevske nominacije), posnet z manj kot dvema milijonoma produkcijskega proračuna. Gre za osvežujoče nekonvencionalno, sodobno eksistencialno minimalko (kolega Sadako je na blogu Filmsko platno št. 7 nekoč sestavil zanimivo lestvico takih "enoprostorcev"), ki se v kabini avtomobila odvije v realnem času. Drama z odličnim igralskim nastopom Toma Hardyja in dovršenim tehnično-estetskim vidikom odtlej množično navdušuje (malce zahtevnejše) gledalstvo in kritiško srenjo vsepovsod.

Ne, film se ne konča s kako nesrečo — nesreča se zgodi v avtu. Locke ni zašel, ampak je našel pravo smer. Pri svojem početju ne okleva, ampak je odločen. Zaveda se posledic svojega početja (vse bo izgubil, dom, družino, kariero), a to kljub temu počne. Ne skriva se, krivde ne vali na druge, ampak prevzame odgovornost. Ne taktizira, ampak hoče narediti pravo stvar. In pri tem spoštuje vsa prometna pravila, z vsemi omejitvami hitrosti vred. Noče kaosa, ampak red. Locke je antipolitik, ki bi dobil vsake volitve. Ultimativni populist — in obenem ultimativni narcis. Povedati mora svojo resnico, pa četudi se podre svet. —Marcel Štefančič ml.


Zgodba je preprosta in ne bom pokvaril presenečenja, če jo izdam. Ivan Locke je cenjeni pogodbeni delovodja in strokovnjak za betonske temelje pri največjih gradbenih projektih, ki se namesto domov k ženi in sinovoma (na težko pričakovani televizijski ogled nogometne tekme) pozno zvečer iz Birminghama po avtocesti odpelje proti Londonu. V neki tamkajšnji porodnišnici se bo namreč vsak čas (prezgodaj) rodil njegov otrok, pred sedmimi meseci nehote spočet v bežni aferi za eno noč z začasno sodelavko, ki jo je komaj poznal.

Ker ve, da tisto noč ne bo prespal ob svoji družini in ga naslednji dan tudi ne bo na nadzornem mestu največjega evropskega gradbenega projekta, mora po telefonu med vožnjo opraviti še dve stvari: (a) končno priznati ženi svoj (edini) neželeni spodrsljaj ter (b) s podizvajalci natančno uskladiti vse potrebne tehnične in infrastrukturne priprave zahtevnega gradbenega projekta, če naj se zgodaj zjutraj začne predvideno ulivanje betona. Locke je odločen, da bo med porodom vsekakor stal ob strani prestrašeni, depresivni ženski, ki nima nikogar drugega v življenju: že zato, ker je njegov pokojni oče v podobni situaciji (ko se je rodil Ivan) nekoč storil prav nasprotno in je strahopetno odnesel pete. Locke je sklenil narediti, kar je prav; četudi za bolečo ceno trajne izgube službe in družine.

Locke, film s samo enim vidnim protagonistom in realnim časom trajanja, se uspešno upira žanrski kategorizaciji in dopolnjuje Knightov dosedanji ustvarjalni opus. Podobno kot Smrtne obljube niso predvsem samo kriminalka o ruski mafiji v Londonu, temveč predvsem presenetljiva družinska drama o dekletu, ki želi rešiti otroka, je tudi Locke prej kot triler ali film ceste v resnici intimna študija družinskega človeka, obsedenega z občutkom za odgovornost. Ivan namreč drvi v propad, ker je odločen sprejeti svoj delež krivde, le zato, da bi se lahko otresel lastnih travm in vzorcev svojega zapitega očeta, ki ga je ob rojstvu zapustil. Ob tem se porajajo kompleksna vprašanja o tem, ali smo soočeni s filmskim junakom ali antijunakom, ki je tragično situacijo nezavedno vzpostavil iz egoističnih razlogov. —Matevž Jerman


Ne morem dovolj poudariti, kako neznansko cenim take filme. Vse pri Knightovem neodvisnem projektu je preprosto vrhunsko (četudi je scenarij menda napisal v enem tednu, film pa posnel v dveh), začenši s prepričljivo, stvarno zgodbo in suvereno režijo: hipnotičen vizualni minimalizem in melanholično stilizirana mizanscena, skozi večplastno ekspozicijo nočnih prizorov simbolno odmaknjena od frustriranega protagonista in obenem pomenljivo vsajena vanj; sijajno angažirana predstava vselej navdušujočega karakternega virtuoza Hardyja (Stuart: A Life Backwards, Bronson, Inception, Warrior, Lawless, The Dark Knight Rises); zgodba o neomajni načelnosti in skoraj pozabljeni vrlini spodobnosti; prispodoba arhetipskega moškega/očetovskega principa, ki mora za vsako ceno obdržati nadzor in ohraniti pobudo (celo na lastno škodo); satirični podton o trhlosti vrednot in nezanesljivosti meril kapitalistične paradigme, ki jih narekuje zgolj zaslužek; kritika današnjega družbeno-političnega oportunizma in izogibanja odgovornosti pri zares pomembnih moralnih vprašanjih; ter spodbudna, streznjujoča značajska refleksija o hvalevrednih ostankih obče človeške etike.

Sprva sem razmišljal, ali me je vendarle zmotilo pomanjkanje interakcije in posledična odsotnost določenega čustvenega elementa; vendar je pri monodrami (oz. izraznosti enega lika, ki ga spremljamo od začetka do konca) kaj takega bržčas zaman pričakovati. Kar zadeva Hardyja, pa zato že vem(o), kateri film najtežje pričakujem(o) v prihodnjem letu: Mad Max: Fury Road, seveda.

4 komentarji:

  1. Odličen film. Enako visoko ga cenim tudi sam. Pravkar sem dokončal in objavil svoj prispevek in potem takoj prebral še tvoj zapis.
    Še enkrat se povsem strinjava.


    Od zadaj naprej, ko se vozim brez gužve (jutri, upam da ...) bom ponavljal njegovo pomirjevalno trditev: The traffic is fine.

    OdgovoriIzbriši
  2. Zares odlicen film! Neverjetno s kaksno lahkoto Hardy gradi vlogo in lik. Super, gotovo eden boljsih kar sem jih videl v zadnjem casu.

    OdgovoriIzbriši
  3. Tukaj se podpišem tudi sam. Hardy pa je s svojo vlogo le potrdil, da gre za enega izmed trenutno najkvalitetnejših igralcev (sam ga poleg Fassbenderja uvrščam na sam vrh). Odlična filmska alegorija!

    OdgovoriIzbriši
  4. Odličen film, 8/10. Presenečenje. Dokaz, da je potrebno prepovedati snemanje filmov nesposobnim avtorjem, teh pa je očitno več kot pol.

    OdgovoriIzbriši