28. avg. 2014

Noah (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Zadnji umotvor ameriškega scenarista in režiserja Darrena Aronofskega se (mi) zdi tipičen film, na katerega dojemanje močno vpliva vnaprejšnja obremenjenost s pričakovanji (podkrepljena s takimi ali drugačnimi recenzijami): od tega, kaj si kdo predstavlja, da naj bi videl v (res bežni) adaptaciji slovite svetopisemske zgodbe, do njegove neizbežne primerjave z vsemi prejšnjimi projekti tega inovativnega ameriškega filmskega ustvarjalca (Pi, Requiem for a Dream, The Fountain, The Wrestler, Black Swan). Sam sem se zelo potrudil, da (vsaj tokrat) ne bi podlegel tovrstni kritiški kontaminaciji, ter si film ogledal brez vsakršnih meril, pristranskosti zavoljo režiserja ali tematike, pobožnih želja in komparativne nuje. In rezultat? Presenečenje: nazadnje mi je bil biblijski Noe všeč.

Russell Crowe je Noe, ki ga Stvarnik v sanjah usmeri v graditev velike barke, na katero se bo poleg njegove družine vkrcal še po en par vsake živalske vrste in tako rešil vrsto pred izumrtjem in napovedano vodno apokalipso. Torej, Stvarnik se pripravlja na tovarniški reset planeta, s katerim bo izbrisal zlonamerno programsko kodo in sistemu vrnil davno izgubljeno ravnovesje. [...] Tukaj je bolj bistvenega pomena to, kakšen film je Aronofsky iztisnil iz te premise. Po mojem prepričanju ne preveč dobrega, saj se je doslej nezmotljivi režiser ujel v zanko visokoproračunskih pričakovanj in enormno tematsko širino izbranega gradiva, v katerem ni enostavno najti ustrezen fokus in ga v filmskem jeziku predstaviti na (dovolj) kakovostnem nivoju. —Goodfella


Najpogostejše kritike letijo čez vse mogoče, od neumestne ali pretirane rabe posebnih učinkov (zlasti prikaza v kamnite forme ujetih "padlih angelov" Varuhov ter digitaliziranih živali), do medlih igralskih predstav ter neposrečenega razmerja med pretenciozno umetniško vizijo in oportunističnimi postavkami velikopoteznega CGI spektakla. Z nekaterimi pomanjkljivostmi se moram strinjati in kolega na blogu Filmski kotiček jih je v svojem opisu dobro strnil. Pri drugih mi pak črv cineastičnega dvoma ni dal miru, film sem si ogledal še enkrat in skušal razmisliti o tem, katere postavke nadvse sveže vizije Aronofskega bi kazalo posebej izpostaviti.

Najprej je treba razumeti, da njegovo bistvo ni religija in še manj poskus ideološke revizije verskih besedil. Drži, v fantazijsko obarvani, metaforični pripovedi (s stilizirano vizualizacijo mitov, arhetipov in pojmov) so pomešani elementi judaistične tradicije in stare zaveze, liki in relacije med njimi pa se ne ujemajo nujno s starodavnimi zapisi (a je zato denimo Noetova barka natančno izdelana v popolnem razmerju z opisom v svetem pismu); k dodatni kontroverznosti pa pripomorejo še namigi na incest. (Razen nerazumljivega spočetja "jalove" Ile z Metuzalemovo "pomočjo" tudi razmerje med Noetom in Semom; biblični dogodek po izkrcanju v Novem svetu, ko sin zaloti očeta pijanega in povsem golega, ima namreč širše simbolne konotacije.) Vendar so vse to le pomožni dejavniki, s katerimi Aronofsky vendarle prikazuje podobne motive kot v svojih prejšnjih projektih: človekove obče moralne dileme in njegova (samo)uničevalnost zaradi lastnih obsesij. Imena boga ali veroizpovedi v zgodbi ne omenjajo, noben poudarek ni namenjen fanatizmu (razen zaznavnih ekoloških podtonov) in prepoznavni verski arhetipi tvorijo le ozadje načel in motivov likov (nekaj takega kot v Refnovi temačni alegoriji Valhalla Rising iz leta 2009, recimo). Fanatizma namreč ni mogoče premočrtno enačiti z ekstremizmom; pri prvem gre bolj za miselnost, pri drugem pa skoraj vedno za dejanja — in skrajna so lahko tudi dejanja psihopatov ter obsedencev. Zanimivo je, da se Aronofsky skorajda trudi, da film ne bi bil pretirano všečen (vsaj po hollywoodskih merilih najmanjšega skupnega imenovalca in kljub moteči oznaki PG-13), a spet ne toliko, da bi ga bilo mogoče označiti za samozadostno art sprenevedanje; pač pa deluje dovolj suvereno in s sledenjem zastavljeni premisi utemeljeno. Čeprav izhaja iz tradicionalne judovske družine, je Darren izpričani ateist in njegov duhovni nazor je jasno čutiti pri osrednji postavki filma: ločnica med samobitno človeško moralo in (morebitno) višjo, "božansko" etiko, ki je posamezniku vcepljena "od zgoraj" (če kaj takega sploh obstaja). Kje je meja med njima in kdaj se lahko kdo sklicuje na "voljo, dano od boga"? Je (verska) obsesija zgolj sebični notranji glas, ki ga imamo (zmotno) za "božjega"? Ali je koncept vere samo pretveza za prenašanje odgovornosti, manipulacijo množic in hinavsko izmikanje posledicam lastnih dejanj? Do kod seže ta dilema, Aronofsky domišljeno namigne: če že ne do prirojenega nagona po samoohranitvi, pa vsaj do odgovornosti za življenje drugih bitij in univerzalne ljubezni (do otrok) kot biološkega predpogoja. Tukaj ni več avtoritete "boga", četudi bi šlo za obstanek sveta; je le še vest človeka in njegova presoja o tem, kaj je prav (in pravično) in kako je treba ravnati. Z moje strani velika pohvala za tako večplastno refleksijo. (Seveda pa se lahko o vsem tem tudi motim.) Zdaj veste, zakaj sem zadrt pogan ateist.



Na koncu velja omeniti še igralske predstave in like, ki so — tako kot smo pri zgodbah Aronofskega že vajeni — povečini brezhibno izdelani. Še najbolj odvečen je Anthony 'igram-povsod' Hopkins kot enigmatično zabavljaški Metuzalem; v njegovi vlogi bi osebno raje videl katerega zares starega igralca (ali pa preprosto koga drugega). Emma 'Hermiona' Watson je še ena, brez katere bi sicer zlahka šlo, a se odreže zadovoljivo in bržčas ni pretirano moteča. (Sprašujem se le o razlogih za tak casting.) Noetovi sinovi so generični stranski liki, ki glumaško ne prispevajo veliko, vendar solidno podpirajo zgodbo in vnašajo občutek družinske integritete. Jennifer Connelly je bistveno bolj zapomnljiva; njena figura predstavlja sijajen čustveni kontrast in pristno vzajemnost s soigralci. (Z Raslom Kravom sta si delila platno že v Čudovitem umu in potem v Zimski pripovedi.) Vselej prepričljivi Ray Winstone je v arhetipski vlogi Kajnovega potomca odličen; po eni strani stereotipen, strah zbujajoč zlobnež in neusmiljen morilec, po drugi pa poglobljen, kontemplirajoč lik, čigar preživetveno pragmatični naravnanosti je težko oporekati: "Jaz sem tisti, ki v lastnem znoju mukoma obdelujem zemljo, torej naj tudi sam krojim pravila. Če nekaj hočem, potem si tisto vzamem." (Tubal Kajn, utelešenje posvetne paradigme izkoriščanja naravnih resursov in ljudi, je po gnostični interpretaciji svetega pisma prednik enega od Jezusovih učencev, ki jim je dal mesija jasno vedeti voljo srditega, maščevalnega boga: "Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." —Mt 10,34) In slednjič še Russell Crowe, ki je kot skrivnostno zadržani, s sanjskimi vizijami trpinčeni očak Noe nadvse posrečena izbira: močan in odločen lik, obenem (dvoumno) premišljen, bogaboječ ter do narave in prednikov spoštljiv. Nazadnje mi bo avstralski hlod na zrela igralska leta postal še zanimiv. Kdo bi si mislil.

4 komentarji:

  1. Hmnja. Mene pa prav gotovo ni prepričal. Prvič se mi zdi preveč amatersko narejen, drugič me ne prepriča niti zgodba. Pa tudi igralski preformansi so zgolj povprečni, morda lahko izpostavim le prikupno Jennifer, ampak njo bi itak vedno lahko gledal.

    Morda mu dam čez kaki dve leti novo priložnost.

    OdgovoriIzbriši
  2. Razumem take pomisleke. Sam sem se trudil v zgodbi videti kaj več, upam pa, da nisem videl PREveč. ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. po moje filmoljub tripa na Jennifer in je to to :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Seveda, to sem priznal že zdavnaj. Ampak tripam tudi na filme, ki imajo kaj povedati. Tale nekaj že ima, po moje.

    OdgovoriIzbriši