18. avg. 2014

Rock of Ages (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Ne spomnim se, da bi kdaj videl bolj patetičen filmski muzikal; v zadnjem ducatu let sem si recimo ogledal povečini spodobne ali celo odlične priredbe odrskih različic Moulin Rouge! (2001), Chicago (2002), Dreamgirls (2006), Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street (2007), Mamma Mia! (2008), Les Misérables (2012) in še marsikaj. Sicer ne vem, kaj natanko sem pričakoval od režiserja diabetičnih romanc tipa A Walk to Remember (2002) ali generično slaboumnih družinskih burlesk á la Bringing Down the House (2003), Cheaper by the Dozen 2 (2005) in The Pacifier (2005), katerih svetla skupna točka je poneumljajoča politična korektnost. No ja, nemara malce več občutka za zvrst glasbe, ki je osrednji motiv tokratnega muzikala; Adamu Shankmanu (ki je leta 2008 posnel rimejk rimejka izvirne broadwayske predstave Hairspray) se namreč še sanja ne, kaj naj bi rock v svojem bistvu sploh bil.
Odličen film, eden najboljših mjuziklov zadnjega časa, sicer pa greatest hist rocka, ki je rulal v osemdesetih. Karizmatičen, energičen, dinamičen, skuliran in nostalgičen izlet v zlate čase muske, ki je ni več. In ki jo Tom Cruise, ki je petje vadil pet ur dnevno, poosebi tako zelo prepričljivo in z guštom, da gledalec ne more verjeti in da se spet zave, da gre za največjega hollywoodskega zvezdnika vseh časov. Jp, Cruise je glavno gonilo tega filma, njegov adrenalin in testosteron. Cruise je kurac na dveh nogah, ki babe menja na vsako sekundo in se zaveda, da je bog seksa. Ultimativni egotrip, ki od Axla, Jima, Jona, Iggyja, Stevena in Breta pobere najboljše, sestavi perfektno celoto in sfura tako zelo nepozaben filmski lik, da sproti piše filmsko zgodovino. [...] Ocena: 9/10 —Iztok

V svojem rimejku istoimenskega broadwayskega muzikala po libretu Chrisa D'Arienza (na različnih odrih ga uspešno predvajajo od leta 2006) se večino časa ne more odločiti, ali uprizarja muzikalično parodijo ali satirično seksualno-straniščno burko ali pak nekakšen poklon arhetipom in fantazmagoriji rocka. Slednjo možnost sem kaj kmalu opustil, saj bi film v tem primeru bržčas opremil vsaj z nekaterimi malce bolj pravovernimi rockovskimi napevi, namesto sladkobno omehčanih popevk t.i. pussy sleaze metala iz repertoarja Bon Žovijev ali Poison in drugih nastopačev s Sunset Stripa. A že prav, tukaj ne morem in ne smem biti preveč pikolovski (zlasti, ker je vendarle slišati tudi Twisted Sister, Whitesnake, Def Leppard in Scorpions), rock ima v svoji zgodovini pač sila razvejano paleto žanrov in Shankman se je pač trudil ugoditi najbolj razvodenelemu glasbenemu okusu po metodi najmanjšega skupnega imenovalca — četudi se po drugi strani spet ne more odločiti, ali bi bil dosleden vsaj glam rocku ali ne. (Kje so potem Mötley Crüe in nekateri drugi?) Kar me že bolj moti, je absurdna pretiranost motivov in likov, ki se opoteka na meji med neposrečeno farso in trendovsko analno humoresko brez kakršnegakoli artikuliranega sporočila. Tomči Kurči, čigar performans v muzikalu marsikdo tako rad pohvali, upodobi namišljeno rockovsko ikono z umetniškim imenom Stacee Jaxx, nekakšno ridikulozno opolzko in/ali gejevsko mešanico Axla Rosea, Breta Michaelsa ter Joeja Elliotta (morda zgledujoč se po svojem gej narcističnem liku Lestatu iz Intervjuja z vampirjem, ki si je vselej želel postati glasbena zvezda), s ceneno ponarejenimi tetovažami in smešno racajočo hojo, obsedenega z lastno slavo. Huronske salve smeha so zagotovljene — le da ni jasno, ali z načrtovanim namenom. In spet: tudi to bi se še dalo požreti, Tomčijeva over-the-top predstava je mestoma do neke mere zabavna, njegova infantilno mačistična prezenca zasenči ostale like (četudi je sam zgolj stranska figura) in tudi pevskih sposobnosti mu ne gre oporekati. Cruise očitno odigra lik tako, kakor si sam (zmotno) predstavlja, da naj bi se rockovski frontmeni obnašali in živeli. A ko bi vsaj zgodba bila zanimiva, angažirana in izvirna — žal pa tukaj na celi črti pogrne tudi scenarij Justina Therouxa, Chrisa D'Arienza in Allana Loeba, ki razen kakofonije najbolj izrabljenih klišejev (v močno predolgi minutaži) ne prikaže drugega kot instantno kvazi-ljubezensko zgodbo (kot-da glavna lika Julianne Hough in Diego Boneta imata približno toliko vzajemne kemije kot plesniva mortadela), kopico prisiljenih situacijskih gegov in nepovezano, a zato ponavljajočo se štreno stereotipnih zapletov-razpletov, ki mukoma vlečejo plehko pripoved krepko čez še vzdržno časovno in tematsko mejo.

Prav tako je zelo dvoumno sporočilo filma, saj imamo po eni strani nekaj zelo pogumnih dilem, od homoerotične ljubezni, preko producentskega razumevanja glasbe, kjer ni govora o kakovosti in ljubezni do glasbe, temveč je pomemben zgolj denar, pa do spoznanja, da se utopične sanje o slavi marsikatere mladenke ali mladca končajo kot kelnarjenje v baru ali striptiz na drogu. Ob slednjem velja tudi pohvaliti film, da iz prodajanja ženskih teles ne skuša narediti neke plemenite umetnosti, tako kot so se to šli v Burleski, temveč s pomočjo odlične Mary J. Blige prikažejo, da je to posel, ki ti sčasoma uniči dušo. Za vse to čestitke filmu, da je uspel iti preko običajnih meja hollywoodskih filmov. Na žalost pa tudi tokrat ni šlo brez klasičnega pocukranega konca, ki sicer zanimiva filmska sporočila razredči na medle disneyjevske moralke o tem, kako ljubezen premaga vse ovire, kako si tudi največji ženskar želi zgolj družinskega življenja, kako so najbolj goreči tradicionalisti zgolj spreobrnjeni in zafrustrirani maščevalci, kako glasba premaga pohlep in podobni nesmisli, ki se nanizajo v zadnjih 15 minutah, ko je pač potrebno hitro zaključiti film. —SpookyMulder (komentar)

Opomba. Če je širina zgornjega YouTube videoposnetka napačna ali se ta sploh ne predvaja, je to verjetno zato, ker uporabljaš omejeni brskalnik MalegaMehkega™ Internet Explorer ®

Po izboru revije Rolling Stone je Dylanova kultna balada Like a Rolling Stone iz leta 1965 najboljša rockovska skladba vseh časov (lestvica 500 Greatest Songs of All Time), sam pa — iz nekaterih drugih, sentimentalnih in docela subjektivnih razlogov — vseeno preferiram tisto na zgornjem videoposnetku. Sem jo umeščam le zato, da si malce popravim(o) postan in grenak priokus. Kdor bi rad zares užival v tovrstnem razgaljanju te prvinsko nagovarjajoče, odkrito libidinalne in emotivno neposredne glasbene zvrsti, pa naj si raje ogleda enega od naslednjih umotvorov: A Hard Day's Night (1964), Easy Rider (1969), Tommy (1975), The Rocky Horror Picture Show (1975), Hair (1979), This Is Spinal Tap (1984), Almost Famous (2000), High Fidelity (2000), School of Rock (2003), Walk the Line (2005), Tenacious D in The Pick of Destiny (2006), I'm Not There (2007), The Boat That Rocked (2009) in še marsikaj. \m/

5 komentarjev:

  1. Sorry, meni čisti prdec. Morda bi mu za bolj objektivno oceno moral dati še eno možnost, ampak ne vem če bi mi uspelo še enkrat čez vse to. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Odličen zapis, kot vedno. Le pri Lynyrd Skynard bi zamenjala komad s Free Bird, ampak stvar okusa in percepcije.

    Glede Gartnerizma pa... sweet jesus. Žal človek svoje "nazore" širi tudi po Twitterju in filmskih festivalih: https://twitter.com/FilmMixerFest/status/502024749837733889 ... SMH

    OdgovoriIzbriši
  3. @filmoljub
    a) +1 za Lynyrd Skynrd
    b) se ti ne zdi počasi čas svoj talent s filma usmeriti (vsaj še na TV)? Zadnje čase skoraj ne najdem res dobrega filma, z izjemo korejskih seveda (New World, Cold Eyes in The Yellow Sea za začetek), medtem ko je na tiviju toliko kreativnosti, da komaj dohajaš. Samo letos npr. vrhunske Rectify S2, The Honourable Woman, House of Cards S2, Orange Is The New Black S2 in Fargo, da ne omenjam mega serij - Shameless, Boardwalk Empire, Game of Thrones, malo manj True Detective, ampak je noteworthy že zaradi igralske zasedbe, ki kaže da grejo igralci za svoj gušt na tivi, enako Maggie Glylennhal, Kevin Spacey, William H Macy, Steve Buscemi idr. In klasika seveda, The Wire, Forbrydelsen etc.) . + danes to niso več "nanizanke", ampak 8-urni filmi, kjer v skladu z novim poslovnim modelom Netflix & co. vržejo ven celo sezono v enem šubu.

    OdgovoriIzbriši
  4. Imaš popolnoma prav, kabelska televizija zadnje čase doživlja pravcato vsebinsko renesanso. Problem sem bolj sam, ker težko najdem čas (ali energijo), da bi si katero serijo ogledal zvezno, v celoti in s potrebno pozornostjo. Nekateri blogerski kolegi so glede tega bolj marljivi in marsikdo o videnem tudi poroča.

    OdgovoriIzbriši
  5. Morda, ampak ne pišejo kot ti. Make time, energija potem ne bo problem, ker delajo res vrhunske stvari. Obrtniško brezhibne in inteligentno gledljive. Pač gledaš manj sequel/prequel/remake big-budget low-risk pofla.

    OdgovoriIzbriši