5. avg. 2014

Tropa de Elite (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Brazilski producent in režiser José Padilha (nazadnje je letos posnel zahodnjaški kot-da rimejk RoboCop) je v filmski svet prodrl z neizprosno akcijsko kriminalko (prirejeno po romanu Elite da Tropa nekdanjega pripadnika posebnih policijskih enot A. Batiste ter soavtorjev R. Pimentela in L. E. Soaresa), kar je rahlo ironično, saj je že pred tem posnel odlični dokumentarec Ônibus 174 (2002). Njegov Elitni vod pa je v Braziliji zrastel v pravcat popkulturni fenomen in postal eden najuspešnejših ter najbolj prepoznavnih filmov novejšega časa. Njegovo kultnost je menda podžgalo tudi dejstvo, da je še nedokončan film po spletu pricurljal v javnost in si ga je že takrat domnevno ogledalo skoraj 12 milijonov ljudi. Občinstvo v kinodvoranah mu je pelo hvalnice in kakšen kritik ga je v cineastičnem zanosu tu pa tam umeščal ob bok legendarnega Božjega mesta (2002) Fernanda Meirellesa in Kátie Lund, enega najboljših filmov iz amazonske dežele nogometa ter nasploh.

Dajmo nekaj razjasniti: Tropa de elite niti približno ni enakovreden fantastičnemu epu Cidade de Deus, ne glede na kakršnakoli merila. Take vzporednice so nesmiselne. Kar sicer ne pomeni, da je Elitni vod sam po sebi slab film, vendar je stvari dobro relativizirati.



Film torej prinaša delno avtobiografsko pripoved pripadnika specialcev BOPE (Batalhão de Operações Policiais Especiais), ki ga v filmu in medias res pooseblja pripovedovalec ter vodja posebne enote Roberto Nascimento (Wagner Moura). Dolgoletno krvavo delo in nenehni stres sta na njem pustila globok pečat in mladi stotnik (ki je pravkar dobil sina) med novimi rekruti že išče primerno zamenjavo, da bi se sam umaknil v katero mirnejšo službo pri policiji. Vendar odločni poveljnik nima časa razmišljati o tem: vojna med policisti in do zob oboroženimi mamilarskimi botri v revnih favelah divja neprestano — tudi med napovedanim obiskom papeža Janeza Pavla II., za katerega so hinavske državne oblasti (po logiki Potemkinovih vasi) naročile zanesljivo jamstvo mož postave o začasnem premirju. "Ampak mir v Riu je krhek, odvisen je od pretanjenega ravnovesja med streli prekupčevalcev in podkupninami policistov," razlaga Nascimento, ki še predobro ve, da je finančno podmazovanje (pa tudi prostitucija, hazarderstvo, prodaja prepovedanih substanc, izsiljevanje in podobni posli) nekaj običajnega celo med samimi policisti. "Poštenje ne sodi v ta svet. Ko se v favele odpravi pošten policist, se dogajajo strašne stvari."

Eden najbolj obetavnih kandidatov za Nascimentovo službo je razmišljujoči, osveščeni, idealistični študent André Matias (André Ramiro), ki se z novincem in kolegom Netom Gouveio (Caio Junqueira) sooča z žalostno resničnostjo brazilske družbe: zoper razmere socialne neenakosti in nasilja oblasti protestirajo predvsem študentje iz premožnejših slojev, če si med seboj ravno ne prodajajo marihuane. Groteskno neskladje načel, lagodnega oportunizma in zlaganega pridobitništva je za Matiasa preveč; če se bo hotel pridružiti elitnim enotam BOPE — sprva z misijo pod krinko in naposled skozi pekel neusmiljenega vojaškega urjenja, — bo moral prestopiti mejo norosti in osebnih prepričanj, onstran katere ni več pojmov "prav" ali "narobe", temveč le še cev avtomatske puške.



Brazilska portugalščina je tako nepopisno lep jezik, da se človeku milo stori — a kljub dovršeni tehnični plati, glumaškemu naturalizmu in surovo stvarnemu, dinamičnemu prikazu urbanega vojskovanja (očitajo mu romantično poveličevanje in nekorektno upravičevanje policijskega nasilja) ne morem spregledati pomanjkanja koherentne zgodbe ter slabo zaokroženega dramaturškega loka, šibkega razvoja likov (med katerimi nihče ne izstopa kot osrednji junak) in predvsem malce premalo artikuliranih kritičnih osti, ki se le bežno dotikajo socialne problematike — ne da bi jo scenarij skušal analizirati vsaj skozi vzgibe protagonistov (razen nekaj glavnih likov), če že nima pravega odgovora na kričeče družbene razmere. Saj razumemo poanto: Brazilija (v širšem smislu pa poljuben sodoben politični sistem) je neznosno skorumpirana ter čez in čez zbirokratizirana država, večni boj elit za delež od vsakršnega zaslužka pa se bije na glavah brezpravnih državljanov — in kaj zdaj? Stotnik Nascimento (čigar stereotipni voice-over je odvečen in mestoma nadležen) je za visoko ceno življenj slednjič našel dovolj krutega in enako brezkompromisnega naslednika ter maščeval smrt mladega kolega; zatohlo kolesje legitimizirane korupcije in zakulisnih ekonomskih igric pa se bo očitno vrtelo dalje. Pravzaprav nič novega.

3 komentarji:

  1. Dvojko poglej, tam je kritičnih osti ipd. kot solate.
    Meni osebno eden top filmov vseh cajtov, enko prekaša povsod.

    OdgovoriIzbriši
  2. Bom, hvala za priporočilo. Kolikor vem, se zgodba neposredno nadaljuje tam, kjer se je v enki končala.

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni je bil že tale povsem konkreten filmski obed, drži pa, da se Božjemu mestu ne približa. Nadaljevanje je takisto zelo dobro!

    OdgovoriIzbriši