2. sep. 2014

Blade II (2002)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Sequeli me praviloma ne zanimajo, a v luči novodobnih franšiz, trapastih PG-13 rimejkov in vnovičnih zagonov vsevprek (namenjenih manj brihtnim osemletnikom) morda velja vsaj občasno omeniti nekatere spodobnejše, starejše primerke. Posebej zgodbe, ki so se mi že v svojem prvem udejanjenju zdele omembe vredne.

Saj ne, da je drugi del Rezila tozadevno kaj posebnega. Gre za tipični sequel, da bolj ne bi mogel biti: oportunistično izdelan zgolj zaradi uspeha izvirnika, z enakimi liki in premiso, ob vseh znanih osrednjih protagonistih, ki se znajdejo v novi epizodi pripovedi o Dnevnem postopaču Wesleyju Snipesu, opremljenem z ošiljenimi zobmi, dehtečim česnovim izvlečkom, usnjenim plaščem, ostro katano, srebrnimi konicami, letečimi pipci in drugimi jeklenimi napravicami. Tokrat ga pesti tretja, gensko izdelana rasa vampirskih stvorov, katerih obstoj pa ne grozi le osovraženim krvosesom, temveč kar vsemu človeštvu. Blade se bo moral siloma spajdašiti s svojim smrtnim sovražnikom, če naj trdovratne bledolične čeljustnike (glede stomatoloških posebnosti so nenavadno podobni vesoljskemu enemu-grdemu-pizdunu iz Predatorja) nauči kozjih molitvic.



Vsi elementi premočrtnega nadaljevanja so tako smešno predvidljivi, da jih more na izust našteti vsakdo, ki je kdaj gledal katerikoli sequel: prepoznavna premisa, gobezdavi sidekick, druženje s cinično zabavljaškimi nasprotniki (med katerimi je posebej izpostavljena čedna vampirska bojevnica in njen mečevalski tovariš s samurajskim kodeksom časti), sarkastične stripovske enovrstičnice in lahkotna komična razbremenitev, tipska zasnova s častihlepnim starodavnim vampirskim patriarhom, izdaja v lastnih vrstah in čustveno zbližanje s spoštovanja vrednim sovragom (k čemur precej pripomore dejstvo, da ta nosi dopadljivo tesno hi-tech gumijasto-usnjeno opravo in ima čvrste dojke), vse skupaj ovito v nizkokaloričen trendovski recept stilizirane akcijske bojevalščine. Da je za kamero sedel Guillermo del Toro, se sicer močno pozna pri dovršeni vizualnosti in duhovito samozavedajoči se, avtoironični noti (kajpak posrečeno namigujoč na grafični izvor zgodbe); četudi se bradati mehiški očalar z nekaterimi prejšnjimi žanrskimi spodrsljaji tipa Mimic (1997) težko okliče za najboljšega režiserja vseh časov. A nikar ne bodimo prestrogi stari frustrirani cineastični prdci: drugi Blade rednega scenarista Davida S. Goyerja je vendarle dovolj kratkočasen in povečini gledljiv popkorn, ki bo pogodu zlasti ljubiteljem vampirščin in stripovskih junakov. Česar pa ni mogoče tako suvereno trditi tudi za njegov tretji del (ki ga je Goyer sam tudi režiral), žal. (Raje si oglejte Sladov 30 Days of Night, ki sem ga že večkrat dal v priporočilo.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar