4. sep. 2014

Edge of Tomorrow (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Prisežem, v težko pričakovanem Robu jutrišnjega dne sem si na vso moč prizadeval videti kakršenkoli presežek, bržčas spodbujen tudi z nenavadno visokimi ocenami kritikov in huronskim navdušenjem občinstva — a mi (kljub ljubiteljski žilici za tovrstni žanr) ni uspelo razbrati kakšne zares revolucionarne izvirnosti, sorči. In če zgodba trpi za mankom originalnosti, je (vsaj pri meni) vse drugo zaman; dovršena tehnična plat, sila kratkočasna dramaturgija ter impresivna vizualizacija (in celo ženski čari prelestne Emily Blunt) gor ali dol. A še hujše je dejstvo, da mi že temeljna premisa nizkokaloričnega obroka ni servirala zlahka prebavljivega zalogaja: preostanek pripovedne substance se je v nedoslednem nizu motivov in likov potem sesul kot kupček kart. Umotvor režiserja Douga Limana (scenaristi Christopher McQuarrie, Jez Butterworth in John-Henry Butterworth so priredili grafični roman All You Need Is Kill japonskega avtorja Hirošija Sakurazake z ilustracijami mangovskega umetnika Jošitošija Abeja) je v najboljšem primeru razmeroma posrečen (PG-13) kolaž že znanih motivov, zlepljen v mladinsko militaristično sci-fi akcijado — a ne veliko več kot to. Kje je torej kakšna dodana vrednost oz. zakaj ne bi raje prebrali kar stripa?



Recimo: pojem "neskončno trajajočega dne" oz. vedno vnovičnih "prebujanj". Been there, done that. Koncept cikličnega časa ter nenehnih ponovitev življenjskih scenarijev seveda izhaja iz duhovne tradicije hinduizma oz. mitologije reinkarnacije: rojevamo se tako dolgo, dokler ne izpolnimo karmičnih zahtev (tj. razumemo pomen obstoja) in se pomaknemo na višjo raven stvarstva (bližje k nirvani). Posvojile so ga mnoge literarne, stipovske in kajpak tudi filmske zasnove. Verjetno ni nikogar, ki med njimi ne bi poznal Ramisove fantazijske komedije Groundhog Day (1993), kjer je Bill Murray primoran enolično ponavljati isti dan, dokler ne spregleda lastne sebičnosti in arogance. Ashton Kutcher se v Metuljevem učinku (2004) uteleša v različnih vzporednih resničnostih, vsakokrat z bolj tragičnim izidom. V kiberpankovski zgodbi Source Code (2011) režiserja Duncana Jonesa se Jake Gyllenhaal vedno vnovič prebuja v tujem telesu, dokler mu ne uspe najti na vlaku podtaknjene bombe. V lanskoletni Curtisovi romantični komediji About Time (2013) pa Domhnall Gleeson, ki je podedoval "družinsko sposobnost vračanja v času", po želji ponavlja svoja vsakodnevna dejanja in tako popravlja napačne odločitve, da bi bilo njegovo življenje čim bolj popolno (slednjič pa ugotovi, da je njegov smisel čisto drugje). Časovni paradoks, kjer skuša protagonist s posegom v preteklost spremeniti prihodnost (oz. vplivati na končni izid) ali prikaz paralelnih alternativ (kot prispodoba karmičnega motiva vzroka in posledice) je sploh tema tako številnih zgodb, da jih nima smisla niti naštevati; začenši s slovitim Przypadek (1987) Krzysztofa Kieslowskega ter podobnimi prispodobami preigravanja časovnega sosledja tipa Lola rennt (1998) ali Sliding Doors (1998) in drugimi. Skratka: nič novega.

Mlačni skupek déja vu asociacij se nadaljuje pri lovkastih vesoljcih, nenavadno podobnih plenilskim bio-mehaničnim lignjem v Matrici (1999), katerih usklajeno delovanje uravnava višja kolektivna tehno-organska zavest borgovskega tipa (resistance is futile), podobno udejanjena v kultnih računalniških igrah á la StarCraft oz. njihovi pošastno sluzasti zalegi Zerg. (Metoda uničenja hierarhične žuželčje združbe je vselej enaka: ubij matico oz. njihovega možganskega vodjo, pa bodo hipoma pocrkali vsi.) Od tam bi bili zlahka vzeti tudi v jekleni eksoskelet odeti in s samodejnimi pokalicami opremljeni vojački, mimogrede. Slaboritni lik vesoljskega marinca je že zdavnaj zakoličil James Cameron v svojem alienovskem sequelu (vključno z Billom Paxtonom, da bi bila referenca še očitnejša), kjer so bile med njimi tudi enakovredne pripadnice nežnejšega spola, tako kot v poznejših Verhoevenovih Vesoljskih bojevnikih (1997) in še kje.

A kot rečeno, še bolj me je zmotila temeljna zasnova oz. dramaturško ogrodje, okrog katerega je spletena celota: futuristični privatnik Cage (Tomči Kurči) se na bojišču okuži s krvjo pokončanega lovkastega vesoljca (preden gre v eksploziji tudi sam rakom žvižgat) in s tem se vanj nekako prenese sposobnost manipulacije s časom, ki jo imajo nezemeljski zavojevalci. Poslej se vsakokrat, ko umre (in to se mu dogaja precej pogosto), vedno vnovič zbudi v isti časovni točki sredi vojaškega oporišča, od koder naj bi naslednjega dne krenil množični desant nad kozmične pajko-hobotnice. V nenehnem ponavljanju (kot v kakšni računalniški igri z neskončnim številom življenj) se mora postopoma izuriti za boj, uspešno izogniti vsakokratnim smrtonosnim pastem in s pomočjo legendarne bojevnice Rite (Emily) dognati, kako naj premaga trdoživo okupatorsko golazen ter naposled sklene zoprno časovno zanko.
Visokoproračunski Vine video, če se malo pošalim. In skrajno zafukan dan, ki se ponavlja vedno znova in znova. Jp, Cruise, ki mu je ime William Cage, rešuje svet pred nezemljani, vsakič ko umre, pa ga vrže na začetek misije. Super ideja. Resda ne nova, toda narejena tako, da zagrabi gledalca. In tako, da dobimo občutek, da kaj takšnega gledamo prvič. Jebat ga, Adam Sandler dneve ponavlja za zmenke, Tom Cruise pa za reševanje sveta. —Iztok



Ne vem, ali je ta premisa zmotila samo mene ali kaj, ampak zdi se mi tako neverjetno absurdna in protislovna, da niti za trenutek nisem zmogel priklicati ustreznega zamika nejevere. Nerešenih vprašanj, ki jih poraja samo to nadvse površno gonilo zgodbe (plot device), je toliko, da se sprašujem, kako je okrog njih sploh mogoče posneti koherentno pripoved.  SPOILER  Kako naj bi tuja substanca v krvi vplivala na zmožnost ustvarjanja neskončnega časovnega cikla? (V primeru transfuzije pa je te spretnosti nenadoma kar konec.) To je vendar cenena snov za manj zahtevno risanko, ne za kolikor toliko prepričljivo znanstveno fantastiko, ki naj bi premogla vsaj interno logiko in tehnološko podkrepljenost. Saj razumem možnost zavajanja gledalca s subjektivno psihološko perspektivo (češ, vse to je samo v glavi Tomčija Kurčija), vendar film niti enkrat samkrat ne namigne na kaj takega, temveč svojo enoplastno narativo od začetka do (precej klišejskega) konca razvija karseda realistično. Prikaz gomazečih vesoljcev je smešno stereotipen, fizikalno neutemeljen in glede verodostojnosti argumentov sila pomanjkljiv (morda pa vendarle namig na to, da vse skupaj sploh ne obstaja); celo v ridikulozni vojaščini Svetovna invazija: Bitka Los Angeles (2011) so visoko napredni alieni menda prišli po zemeljsko vodo (kar je dovolj prepričljiva zasnova), tukaj pa z ničimer in nikoli ne izvemo, kaj bi pravzaprav radi. No saj, pobiti ljudi, we get it. Nedoumljivo razvita civilizacija, visoko specializirana za globalno uničevanje planetov, ki je od kdo ve kod prispela na Zemljo, je pač napadla človeško raso, zdaj pa namesto popolne deratizacije in učinkovitega iztrebljenja ljudi raje zabija čas s konvencionalnim pehotnim bojem mano a mano proti okornim čeladarjem? Zamorec, lepo te prosim. In če lahko časovno dimenzijo preoblikujejo po svojih potrebah, če torej znajo tudi vnaprej predvideti dogodke, zakaj se obnašajo tako neznosno neumno? Kako jih je potemtakem sploh mogoče premagati?

Nikoli nisem skrival, da so moji filmski vtisi docela subjektivno pogojeni. Zato odkrito povem še nekaj: Tomčija sem se že malce naveličal v vlogi (skoraj) nepremagljive akcijske figurice. Pritlikavemu scientologu bi moral nekdo povedati, da preprosto nima ustreznih atributov za kaj takega. Čakam, da se bo vrnil k vlogam, kjer bo lahko (spet) dokazal, da vendarle ni tako ušiv igralec.

3 komentarji:

  1. Mene je pa spomnil na Vanila Sky mind fuck- "Find me when you wake up". Ker na helikopterju na začetku filnma spi. In na koncu točno to naredi, ko se zbudi. Je najde. Še isti stranski igralec noter v podobni vlogi -"Tech support, I want tech support!" . Glede na količino skopiranih stvari in konceptov v tem filmu, se je po moje ustrvarjalcem vse skupaj zdi kot en ogromen in smešen inside joke... po moje ni naključno. My 2c.

    OdgovoriIzbriši
  2. Hm, zanimiv zorni kot. Tako me je motila osnovna premisa, da si nisem dal opravka s takim razmišljanjem. Mogoče pa sem preveč površno videl vse to.

    OdgovoriIzbriši
  3. Se 100% strinjam z zadnjim odstavkom glede na to, da je že dokazal, da zmore tudi resno vlogo z malo več vsebine in igre. Jp... je pa tudi res, da še verjetno hoče dokazat, da je še vedno "maccccho".

    OdgovoriIzbriši