23. sep. 2014

Sherlock Holmes:
A Game of Shadows (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Storm clouds were brewing over Europe. France and Germany were at each other's throats, the result of a series of bombings. Some said it was the Nationalists. Others, the anarchists. But as usual, my friend Sherlock Holmes, had a different theory entirely.

Saj ne, da je sequel domišljene Ritchiejeve filmske (re)imaginacije prigod najslavnejšega knjižnega detektiva kakšen presežek; a navsezadnje to tudi njegov predhodnik iz leta 2009 ni bil — posebej ne po mnenju vseh, ki samoironično pretepaško-streljaško akcijsko figuro z obličjem Roberta Downeyja ml. trmasto primerjajo z motivi literarnega kanona sira Arthurja Conana Doyla. Ko sem take nesmiselne primerjave (z malce muke) opustil, sem lahko užival v zabavnem, duhovitem in povečini posrečenem nadaljevanju. Še vedno sicer menim, da je Robert v Iron Manu (in še kje) sijajna izbira, da pa bi v lik bistroumnega detektiva morda bolj sodil kakšen Benedict Cumberbatch (ki ga je upodobil v sijajni televizijski seriji Sherlock) ali pa — kaj vem — vsaj kateri(koli) britanski igralec.



Tisto, kar daje pravo (cinik bi rekel: edino) vrednost filmografiji Guya Ritchieja, je razen vselej zanimivega castinga predvsem navdušujoča tehnična plat: dovršena vizualnost (Philippe Rousselot, Gavin Free), retro-stilizirana estetika in značilni progresivni slow-motion, nepopustljiv dramaturški tempo, sijajna kostumografija in oko roseča scenografija, prijetno spevna glasbena podlaga (Hans Zimmer), ne nazadnje pa tudi sploh ne tako neumen scenarij (Michele Mulroney, Kieran Mulroney). Običajni zamik nejevere seveda predvideva namišljeni (meta)kontekst oz. nekakšen vzporedni zgodovinsko-stripovski univerzum, vendar v tako zaokroženi šundovski premisi premore pripovedno logiko, doslednost in avtentičnost. V tem smislu so liki prepričljivi in poistovetljivi, četudi močno pretirani in z nemalo (samo)ironije; solidno sledijo (vsaj) interni logiki in so predstavljeni plastično, dodelano ter tozadevno upravičljivo. Če k temu prištejemo še odlično britansko zasedbo (Jude Law, Jared Harris, Stephen Fry), se je ob njihovi hudomušni predstavi res težko dolgočasiti. Izpostaviti gre Harrisa, ki je v nasprotju z lordom Blackwoodom (zaigral ga je Mark Strong), megalomanskim jamesbondovskim antagonistom iz prejšnjega filma, veliko bolj pretanjen Holmesov nasprotnik — tako kot to tudi pritiče njegovemu največjemu knjižnemu sovragu prof. Moriartyju: zlohotnemu, skrivnostnemu, pretkanemu, politično vplivnemu, omikano manipulatorskemu in genialno domiselnemu egocentričnemu blaznežu. Ritchie mu je v spodobnem poklonu knjižnim arhetipom (v zgodbi Poslednji primer) dodal še vrhunske boksarske sposobnosti (zato da bi bil res v vseh pogledih enakovreden Sherlocku) in enako neusmiljenega pribočnika v podobi ostrostrelskega prvaka polkovnika Sebastiana Morana (igra ga britanski glumač Paul Anderson, ki me tukaj neogibno spominja na Sebastjana 'Koleno-na-nogi' Cimirotiča), "drugega najnevarnejšega moža v Londonu" oz. Doylovega zlikovca iz slovite knjižne pustolovščine Primer prazne hiše.



Ponavljam, kar sem svojčas že priobčil: cineastične puriste ter zagrizene knjižne molje (khm, khm) bo kajpak docela zadovoljil le literarni Sherlock Holmes — zato brž knjigo v roke. Vsem drugim pa bo Guy Ritchie tudi v drugo prinesel kratkočasen, dovolj gledljiv umotvor z izvrstno glumaško ekipo, ki med siceršnjo hollywoodsko diarejo rimejkov, nadaljevanj in stripovskih franšiz vendarle izstopa iz brbotajočega rumeno-rjavega povprečja.
Novi Holmes ni nič drugega kot poziranje Roberta Downeyja, ki se je malo polenil in bo očitno igral samo še v filmih, kjer je pač Downey, frajer in preserant, ki se zaveda, da si je s tem imidžem prebudil kariero. Zgodba se zavrti okoli zlobnega profesorja Moriartyja (Jared Harris), Holmesu in Watsonu, ki ga spet igra Jude Law, pa pomagata še Holmesov brat Stephen Fry in skrivnostna ciganka Noomi Rapace, ki tokrat pač nima zmajevega tatuja. Kičast film, kjer se tudi zabaval nisem kaj dosti. —Iztok

Rest assured, if you attempt to bring destruction down upon me, I shall do the same to you. My respect for you, Mr. Holmes, is the only reason you are still alive. —You've paid me several compliments. Let me pay you one in return when I say that, if I were assured of the former eventuality, I would cheerfully accept the latter.

1 komentar:

  1. Hja, no. Meni se Holmes 2 dopade do te mere, da sem bil včeraj v dilemi; ali bom gledal to ali Pirate 4. (Na koncu potem nisem gledal ničesar.) Priznati moram, da nikoli nisem bral štorij o Homlesu -- vse do zadnjič, ko sem v eni izmed Kingovih antologij naletel na kratko zgobo The Doctor's Case. Zakaj to pravim. Zato, ker sem vedno mislil, da je v filmskem Holmesu več Downeja mlajšega, kot Holmesa. Celo več Tonyja Starka, kot Holmesa. Holivudčani (ne vem, a samo zadnje čase, ali že vseskozi, niti se mi to ne zdi ne vem kako sporno) radi krojijo like igralcem (zlasti takim, kot sta Downey jr. in denimo Depp), namesto igralce likom. Ampak ne, v tem slučaju ne gre za to. Se mi zdi, da sta si obe inačici lika (vsaj karakterno) dokaj podobni. Kar je kul. Je pa res, še enkrat, da sem prebral eno zgodbo o Holmesu in še to izpod peresa Američana in skozi Watsonove oči. :)

    OdgovoriIzbriši