25. sep. 2014

The Giver (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

After The Ruin, we started over. Creating a new society. One of true equality. Rules were the building blocks of that equality. We learned them as new children. Use precise language. Wear your assigned clothing. Take your morning medication. Obey the curfew. Never lie.

Filmske adaptacije mladinskih distopičnih romanov, kolikor že so bili slednji uspešni, so v zadnjih letih povečini prinesle večje ali manjše cineastično razočaranje (The Hunger Games, The Host, Divergent) — in tudi tokratna zgodba ni izjema. Film, osnovan na kurikularni knjižni uspešnici Varuh spominov ameriške pisateljice Lois Lowry (pozna jo takorekoč vsak ameriški osnovnošolec), je menda želel Jeff Bridges posneti že pred dvema desetletjema, lik naslovne figure pa dodeliti kar svojemu očetu Lloydu. Nosilna vloga je naposled pripadla njemu samemu (obešenjaški belolasi kontrolor poletov iz kultne parodije Airplane! je leta 1998 medtem umrl) in Jeff 'The Dude' je slednjič uspel udejanjiti svojo dolgoletno vizijo tudi kot eden od producentov, k sodelovanju pa pritegniti tako ikonska imena kot Meryl Streep. Škoda je le, da se prvi skupni prispevek obeh igralskih legend ni zgodil v katerem drugem, bolj kakovostnem projektu; tudi po tukaj priobčenem si ga namreč baš ne bomo zapomnili, žal.



V idealni, do potankosti načrtovani družbi bližnje prihodnosti (leta 2048 oz. po "velikem propadu" civilizacije) so škodljiva čustva ukrotili s pomočjo vsakodnevnih injekcij ustrezne kemije; urejene mestne skupnosti vodijo starešine in prebivalci se vestno držijo zapovedanih etičnih meril: izražaj se natančno, spoštuj življenjski urnik vsakdanjih opravil, nikoli ne laži. Ideal nove paradigme, ki je izkoreninila vsakršno telesno in čustveno bolečino ter zavrgla vse konflikte nekdanje dekadentne družbe, je enolična, predvidljiva "istost" vseh njenih članov. Za mladega Jonasa (Brenton Thwaites, Oculus) se bliža pomemben obred prehoda v odraslost, ko bodo vsem njegovim vrstnikom dodeljene ustrezne delovne funkcije (podobno kot klobuk Izbiruh določi primeren dom za vsakega učenca na Bradavičarki); a ta izbira bo prav posebna za najstnika, ki se mu je vselej zdelo, da je nekoliko drugačen od svojih prijateljev (Odeya Rush, Cameron Monaghan) in celo staršev (Alexander Skarsgård, Katie Holmes), da je stvari videl malce drugače in da je njegova zaznava sveta globlja. Izjemnega mladostnika izberejo za novega Varuha spominov in svojega poklica se bo začel učiti pri ostarelem arhivarju (Jeff Bridges), ki mu bo nazadnje predal to hvalevredno poslanstvo. A ta navidez popolna utopija ima nekatere velike hibe in Jonas bo ob postopnem razvijanju dotlej neznanih čutov ugotovil, da je resnica o človeški naravi boleča, vendar kljub temu vredna spoznanja.

People are weak. People are selfish. When people have a freedom to choose, they choose wrong. Every single time.



Kar se začne sila obetavno in premore izjemno bogato sporočilno zasnovo, se kljub vešči taktirki prekaljenega avstralskega režiserja (Dead Calm, Patriot Games, Clear and Present Danger, The Bone Collector) čedalje bolj sprevrača v dolgočasno, razbito, nerazumljivo in stereotipno (v epilogu celo akcijsko) trendovsko pripoved. Neznosno enoličnost in nezanimivost likov gre bržčas pripisati znanstveno-fantastični literarni premisi o socialni čustveno-etični uravnilovki (film pa spremembo percepcije protagonistov posrečeno prikaže skozi črnobelo kamero, ki se postopoma spreminja v živopisano podobo barvnih odtenkov), medtem ko za luknjast scenarij ni prave pretveze; dogajanje postaja zlasti v zadnji polovici tako nepovezano, dramaturško nelogično in celo znotraj družbeno-satirične slike težko upravičljivo, da je več kot očitno pomanjkanje knjižnega konteksta. Priznam, knjige (še) nisem bral; a me tudi ta film ni spodbudil, da bi jo vzel v roke.
In pozor, Jonas se v tej atmosferi, ki ubija ljubezen in čustva, zaljubi v svojo prijateljico Fiono (Odeya Rush), ki jo prebudi s poljubom. Kot Sneguljčico, kot frigidno babo, ki jo otopli dolgo pogrešana ljubezen. Pomemben film, kot sem dejal še na začetku. Še posebej za današnje čase, ko je prava ljubezen mogoča samo še v pravljicah. [...] Ocena: 8/10 —Iztok

Umotvor režiserja Phillipa Noyca ter scenaristov Michaela Mitnicka in Roberta B. Weida sicer ni nemarno slab (pohvaliti gre vizualnost in tehnični vidik); a vseeno ne morem drugače, kot da vsaj največjim ljubiteljem sedme umetnosti priporočim vnovični ogled Loganovega pobega (1976), filmske matere vseh družbeno-političnih anti-utopij, ki kljub značajski ekstravaganci in arhaičnemu videzu še vedno predstavlja železno klasiko te zvrsti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar