13. sep. 2014

The Possession of Michael King (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Strašljivk se včasih lotevam kar v krajšem nizu oz. zaporedoma; običajno je to zato, ker v cineastičnem lovu na slepo že takoj naletim na boren jakov izloček, potem pa v naivni trmoglavosti vztrajam, da bi bil deležen vsaj enega kolikor toliko spodobnega umotvora. Uspeh te metode je zadnje čase čedalje redkejši in ob tokratnem paketu sem intenzivno tuhtal, katerega bi veljalo izpostaviti ali o njem celo kaj spisati. Ogledal sem si kopico novodobnih grozljivk, o katerih sem na spletu bral mnenja navdušenih najstnikov in recenzije (kvazi)kritikov, češ kako gre za "avtentično grozo", "posrečen prvenec", "nadvse izviren rimejk" in tako dalje, denimo huronsko opevane V/H/S (2012), Afflicted (2013), The Den (2013) in podobno šaro. Oh, the drama že stokrat videnega: kvazi-dokumentaristična PG-13 optika, najdeni posnetki, nerazločna kamera s tresavico, kajpak "posneto po resničnih dogodkih", bla bla, zeh, kink, hrrr. Vsi omenjeni skupaj niso vredni zelenega izbljuvka Regan MacNeil; že tako trhla merila mlečnozobe facebook generacije so očitno že zdavnaj odtekla v greznico. Hvala lepa in lahko noč, mevže.



Daungore. Commander of 37 legions. Seeker of the defenseless, the weak-spirited, the nonbeliever. Known also as the Great Mocker, Destroyer of Thought, Breeder of Ants, Stealer of Children. He comes accompanied by the sound of cacophonous music, staying with the conjurer until 'tormentum in dum demens'. It's Latin for 'torture until madness'.

Neodvisni prvenec Davida Junga (nikad čuo) ni nikakršna revolucija ali posebej izviren avtorski dosežek; kvečjemu še ena v dolgem nizu trendovsko aktualiziranih zgodb o demonski obsedenosti. Michael King (Shane Johnson) je dokaj tipičen mlad očka iz sodobne ameriške suburbije ter amaterski snemalec dokumentarcev, ki v skrajni deziluziji in razočaranju po tragični smrti žene sklene z množico kamer zabeležiti svojevrsten domači eksperiment na sebi: dokazal bo, da je vera v boga, hudiča, angele ali kakršnokoli duhovnost nesmiselno praznoverje in navaden bikov iztrebek, spiritisti, vedeževalci in "strokovnjaki" za ezoteriko pa šarlatani in prevaranti. Podvrgel se bo okultnim seansam privabljanja peklenščkov, črni magiji, nekromantiji in vsem najbolj obskurnim praksam izvedencev za demonologijo, kar jih bo našel — potem pa z dokumentiranjem lastnih odzivov in dokaznimi posnetki vse to ovrgel. Jasno, da njegov skepticizem spodleti in mu reči kmalu uidejo z vajeti; kaže, da se ga vse bolj polašča mračna volja sila nadležnega demona Daungora, pred katerim ga je posvaril črni mag Augustine (Tomas Arana), ki je na Michaelovo pobudo izvedel obred priklica. Če bo hotel Michael pred izprijeno pošastjo (v sebi) obvarovati vsaj življenje svoje hčere, bo njegov podvig zahteval nekatere ultimativne žrtve.



Mešanica domačih posnetkov franšize Paranormal Activity (2007), premise The Last Exorcism (2010), stereotipov The Possession (2012) in še neštetih drugih found footage enolončnic (z nekaterimi namigi na Kubrickov Shining) se v pretežni meri opira na performans osrednjega lika. Johnson se pravzaprav odreže kar solidno, a kaj, ko ob tem nima hudo oprijemljive scenaristične substance in materiala za zadosten razvoj lika. Razen tega, da film (kljub kratkočasni dramaturgiji in zadovoljivem suspenzu) ne prikaže česarkoli novega, je največja težava njegov družbeni kontekst in psihosocialno ozadje, ki je vse prej kot prepričljivo: povprečnež iz sterilnega predmestja, ki je za nameček tudi izpričani ateist, a se iz trpinčenega cinika čez noč prelevi v morilsko kreaturo brez vsakršnih moralnih zadržkov? Dobro, saj razumem: Jung je morda želel prikazati nekakšno prispodobo za slojevitost procesa žalovanja, občutke potlačene krivde, degradacijo s trmasto nejevero obremenjenega razuma in kompenzacijo čezlužnega deficita versko-duhovne integritete; a za kaj takega bi moral krepko raztegniti politično-kulturni domet svojega scenarija, ki se vse prepogosto zanaša zgolj na groteskno izkrivljenost snemalnih kotov in klišejsko podobo številnih žanrskih arhetipov. Zmerno priporočam največjim ljubiteljem žanra.

1 komentar:

  1. Meni je bil za spoznanje nad povprečjem teh novejših grozljivk, ampašk še vedno daleč za tistimi starejšimi, se strinjam. Za pogledat (kot avtorsko zanimivost) in hitro tudi pozabit.

    OdgovoriIzbriši