11. sep. 2014

The Quiet Ones (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Zeh. Aham,™ še ena zgodba o nedoumljivih nadnaravnih pojavih in lovcih na prikazni, še ena pomehkužena PG-13 grozljivka z metafilmskim motivom skoraj-dokumentarističnih (tokrat k sreči ne najdenih) posnetkov, še ena oportunistična "na resničnih dogodkih osnovana" pripoved, še en retro-žanrski poskus obujanja stare šole srhljivk (kjer so namesto CGI eksplicitnosti suspenz gradili predvsem liki in relacije med njimi) in kajpak še ena mlačna in plehka enolončnica po receptu "vsega po malem, a nič konkretnega".

Zgodbo avtorjev Craiga Rosenberga in Orena Movermana ter režiserja Johna Pogua (nikad čuo, napisal je scenarije za filme U.S. Marshals, The Skulls ter Ghost Ship) naj bi navdihnil resnični "eksperiment duha Philipa" leta 1972 v kanadskem Torontu, pod vodstvom tedaj razvpitega strokovnjaka za paranormalno dr. Alana R. Georgea Owena (1919—2003), sicer priznanega fizika in matematika z britanske univerze v Cambridgeu. Dr. Owen je bil posebej radoveden glede pojavov poltergeista, telekinetičnih moči, manifestacij duhovne energije ter obsmrtnih izkušenj. V odmevnem poskusu naj bi skušala skupina ljudi v spiritistični seansi s skupnimi močmi ustvariti nesnovno entiteto (oz. duha izmišljenega pokojnika s pripadajočo tragično življenjsko zgodbo, poimenovali so ga "Philip Aylesford"), ki bi se potem udejanjila na kolektivni (nezavedni) astralni ali mentalni ravni. S tem naj bi dokazali, da so prikazni in navidez okultni, nepojasnjeni nadnaravni dogodki zgolj manifestacija človeške umske (včasih patološke) energije; ljudje pač vidijo in verjamejo, kar želijo videti in verjeti. Novinarske race poročajo, da so se v zaključni fazi nekaj tednov trajajočega eksperimenta premikale mize in slišali zamolkli udarci — v resnici pa se verjetno ni zgodilo nič hujšega od tega, da je kdo od udeležencev zakinkal ter padel s stola. Eksperiment dr. Owena (ki ga je pozneje ponovil še nekajkrat) sicer velja za strokovno verodostojnega in domnevnih pojavov do danes niso znanstveno ovrgli; je pa že marsikdo pozneje omenjal šarlatanstvo, zavajanje javnosti in celo odkrito prevaro, najmanj pa izrazito pretiravanje zaradi obremenjenosti s pričakovanji ter subjektivnost percepcije in interpretacije dejanskih dogodkov.

Kakorkoli že: skupina študentov z Oxforda pod vodstvom profesorja Josepha Couplanda (Jared Harris) izvaja prostovoljni eksperiment z Jane Harper (Olivia Cooke), "obsedenim" mladim dekletom trpinčenega uma, potlačenih travm in tragične preteklosti. Prof. Coupland, priznani raziskovalec nadnaravnih pojavov in pokrovitelj alternativnih psihičnih poskusov z mladimi bolniki, skuša za vsako ceno ozdraviti Jane tako, da bi sprožil katarzično udejanjenje njene uničevalne, zlonamerne energije (poimenovane "Evey"); in bi s tem objektivno znanstveno dokazal, da gre zgolj za fizično manifestacijo bolne človeške psihe. Nejeverni snemalec Brian (Sam Claflin) pa ga opozori na stare časopisne vire, ki dokazujejo, da gre vendarle za neko okultno in od nemočne Jane neodvisno entiteto; razen tega Coupland prikriva nekatera grozljiva dejstva iz lastne preteklosti, zaradi katerih je v poskusu angažiran bolj osebno, kot je to videti.



Neizkušeni Pogue veliko stavi na cenene -BU!- poskoke, pospremljene z glasnimi zvočnimi učinki, in ti postanejo kmalu nadležni. Metoda "manj je več" od začetka deluje, sčasoma pa se jame čedalje bolj zdolgočasen gledalec spraševati, ali se mu bo sploh karkoli razodelo ali pa je vse skupaj le neizviren filmski nateg. Z optiko retro-vizualizacije in vložki "amaterskih" celuloidnih posnetkov sicer prepričljivo zajame duh sedemdesetih (morda se zgleduje po odličnem Tiju Westu oz. njegovih The House of the Devil ter The Innkeepers), vendar mu zato zmanjka navdiha pri dramaturgiji in zaokroženosti pripovedi, ki se zlasti v epilogu izčrpano seseda v prepoznavne žanrske stereotipe. Igralski predstavi ni mogoče veliko očitati; Harris (srednji izmed treh sinov slavnega očeta Richarda) je s svojo dvoumno zlohotno karizmo nadvse spodoben (kot pretkani prof. Moriarty se mi je v Ritchiejevi sherlock-holmeščini Igra senc zdel odlična izbira), Claiflin zmedeno všečen in dovolj poistovetljiv, mlada Olivia pa ravno prav osvežujoče odstopa od vseh podobnih klišejskih likov, da ne deluje docela formulaično in že stokrat videno. Film torej kljub polžjemu tempu, pretežni nestrašljivosti in banalnemu tolmačenju (z nekaterimi nepotrebnimi red herringi) ni nemarno slab; pravzaprav je projekt legendarnega britanskega studia Hammer (znanega po produkciji gotskih grozljivk v preteklosti) razmeroma soliden, a ga morem zavoljo obče plitvosti mirne vesti priporočiti samo največjim navdušencem nad tovrstnimi filmskimi motivi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar