16. sep. 2014

The Rover (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

The only thing that means anything right now is that I'm here and he's not. Your brother left you to die. That's what people do. You don't learn to fight, your death's going to come real soon.

Bržčas ni nujno, da vsako zaprašeno vozilo in brezimni nasilnež sredi pustih prostranstev dežele Tam doli človeka takoj asociirata na Pobesnelega Maxa (1979); tovrstne primerjave na prvo žogo so pogosto površne in večkrat celo zgrešene. Nekatere stične točke pa je v najnovejšem umotvoru avstralskega scenarista in režiserja Davida Michôda ter nespornem kultu njegovega starejšega rojaka Georgea Millerja vendarle mogoče prepoznati. Post-apokalipsa seveda ni nič drugega kot prispodoba za moralno in civilizacijsko opustošenje; vzporednica neusmiljene (današnje) družbe brez vsakršnih etičnih meril, humanosti in omike. V tem smislu je tudi tokrat (tako kot pri Maxu) svet bližnje prihodnosti zgolj pripovedni kontekst in dramaturško ozadje, znotraj katerega se odvija osrednji motiv zgodbe: boj za pozabljeno človeškost, pristno ljubezen, prijateljstvo in sočutje ter izgubljene družbene norme.

Dogajanje je postavljeno v avstralsko divjino, deset let po velikem ekonomskem kolapsu svetovnega gospodarstva. Posledice finančnega zloma so uničujoče — razkroj socialno-ekonomskega sistema je radikalno spremenil podobo sveta, novi družbeni red ima vse karakteristike post-apokaliptične družbe. Rudniki v avstralskih brezpotjih so pritegnili delavce iz vsega sveta, ki s trdim delom poskušajo zaslužiti dovolj za preživetje. Za njimi so prišli kriminalci in odpadniki, ki si poskušajo odrezati svoj kos pogače. Rudnike in dragoceni tovor, ki se z železnico pošilja proti večjim centrom, varujejo do zob oboroženi pogodbeniki, krhki red in mir varujejo maloštevilni in povsem nemotivirani pripadniki avstralske vojske. Del tega sveta je tudi skrivnostni samotar, propadli farmer in bivši poklicni vojak, ki poišče osvežitev v neki obcestni beznici. V teh trenutkih v isti smeri drvi vozilo s tremi kriminalci, ki so malo pred tem oropali bližnjo vojaško postojanko. Za seboj so pustili ranjenega pajdaša, zaradi česa se med trojico vname prepir, ki kmalu preraste v fizični obračun. Voznik v nekem trenutku izgubi oblast nad vozilom, ki konča v obcestnem jarku. Ravbarji morajo hitro nadaljevati pot, zato ukradejo v bližini parkiran avto. —Goodfella

V resnici ima zgodba Davida Michôda in Joela Edgertona več elementov klasičnega vesterna (na misel pride npr. legendarni The Appaloosa iz leta 1966, kjer se Marlon Brando odpravi čez mejo po konja, ki mu ga je ukradel mehiški bandit John Saxon): minimalistična pripoved o pravičnosti, ki skozi odzive likov odraža univerzalno etično perspektivo; arhetipska pokrajina brezvladja in prvobitnega kaosa, kjer vlada zakon močnejšega; nuja povračila in popravila krivice zaradi moralnega (in ne nujno materialnega) zadoščenja oz. kodeksa časti; ter relativnost pojmov dobrega in zla v korelaciji z osnovno človeško integriteto oz. celo v nasprotju z legitimnostjo uradnih institucij (če te sploh obstajajo). Neimenovani junak ima pred seboj misijo in mitološko pot: razrešiti napetosti in vnovič uravnotežiti povzročena neskladja, kaznovati podleže ali nemoralneže (četudi so zgolj proizvod sistema) ter vzbuditi upanje o pravičnosti in urejenosti sveta, naposled pa vnovič prestopiti nazaj v mitsko dimenzijo pojmov, čistih načel in moralnega zveličanja.



Zakaj mi je bil Aussiejev umotvor všeč (vsaj toliko kot njegov Animal Kingdom), kajpak ni posebna skrivnost: zaradi fantastičnih likov. Michôd jih oblikuje mojstrsko, domišljeno in plastično, nikakor ne enodimenzionalno, plitvo ali pridigarsko (scenarij baš ne pretirava z dialogi, a jih odmerja strateško in s pretanjeno učinkovitostjo); le njihova dejanja in posledice v fizičnem svetu pričajo o tem, kaj jih žene. Med njimi so taki, ki niso opustili upanja o vnovični obuditvi vrednot; čeprav je njihovo obnašanje včasih dvomljivo ali odločitve nerazumljive, jih v resnici vodi misel dobrega in plemenitega. Še posebej navdušujoče pa je, da tako otipljive figure v celoti podpre tudi igralski performans. (Glede tehničnega vidika in vizualne plati mu ni mogoče očitati ničesar.) Vselej podcenjeni Guy Pearce (ki more z levo obrvjo izraziti čustveno paleto, kakršne večina novodobnih instantnih glumačev ne prikaže v vsej karieri) je pričakovano prepričljiv, ampak tisto pravo pozitivno presenečenje je tokrat njegov soigralec Robert Pattinson oz. pomehkuženi hrepeneči gej emo vampir iz franšize za manj brihtne najstnice Somrak. Z eno besedo: mulec je odličen. Mogoče pa še kaj bo iz mladega Britanca.

Samo eno pripombo imam: ustvarjalec se do te mere posveča (osrednjim) likom, da mu občasno zmanjka energije za zgodbo: za izvirnost, sporočilnost, doslednost, interno logiko, fluidnost dramaturgije, suspenz, relacije in strukturo. Vendar pa tudi docela obrobni pomisleki ne okrnejo celostnega vtisa; Michôd je (še enkrat) postregel s filmsko poslastico, ki ima potencial sodobnega cineastičnega kulta in bi nemara lahko prinesla celo svojevrsten preporod v razvojni dinamiki avstralske kinematografije.

1 komentar:

  1. Glede Mad Max asociacij režiser pravi, da so neizogibne. Tako je z vsakim filmom, v katerem skozi avstralsko puščavo dobri in slabi fantje vozijo avtomobile.
    Pravi, da je to vedel že pred snemanjem, a se s tem ni želel obremenjevati.

    In tako je tudi prav. Avstralska prostranstva so dovolj velika za več filmskih junakov.

    OdgovoriIzbriši