6. okt. 2014

A Walk Among the Tombstones (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Matt Scudder je literarni lik iz šundovskih romanov ameriškega kriminalnega pisca Lawrenca Blocka; nekdanji policist in ozdravljeni alkoholik v zrelih letih dela kot zasebni detektiv (brez licence) ter rešuje primere, ki jih naročniki ne morejo zaupati možem postave. Na filmskem platnu se je v podobi Jeffa Bridgesa (in z mladim Andyjem Garcio prvič v osrednji vlogi) utelesil že leta 1986 v kriminalki 8 Million Ways to Die režiserja Hala Ashbyja. Nenavadni film nekateri štejejo za čistokrvni kult iz mitskih osemdesetih, preostali pa za enega najbolj sirastih zmazkov tega žanra iz tistega časa; večina onih, ki so ga videli, se nagiba k slednjemu.



V stasu Liama Neesona ga je po skoraj treh desetletjih vnovič oživil Scott Frank, nad priredbami tovrstnih romanov navdušeni filmski ustvarjalec. Scenarij Sonnenfeldove črnokomične kriminalke po romanu Elmora Leonarda Get Shorty (1995) mu je svojčas prinesel nominacijo za globus, Soderberghov Out of Sight (1998) nominacijo za oskarja (in adaptacijo še enega Leonardovega romana), po knjižni predlogi Philipa K. Dicka pa je med drugim napisal tudi scenarij za Spielbergov sci-fi triler Minority Report (2002). Njegov celovečerni scenaristično-režiserski prvenec je bil dobro sprejeti The Lookout (2007) in po sedmih letih se Frank izza kamere vnovič podaja k omiljenemu žanru: zanesljivo in z veščim očesom ljubitelja neo-noir estetike, brutalnega suspenza in nadvse solidnih karakternih prerezov. Zanimivo, kako je mogoče z že znanimi prijemi in uveljavljenimi elementi vendarle sestaviti svežo, zaokroženo in prepričljivo celoto (ki se k sreči ne ponaša z oportunistično oznako PG-13); Scott Frank se dokazuje kot dober koordinator glumaške zasedbe, suveren vodja produkcije in spreten pripovedovalec.

Po istoimenskem knjižnem kriminalnem trilerju iz leta 1992 posneta zgodba spremlja prekaljenega, rahlo pregorelega in deziluzioniranega newyorškega detektiva (Neeson), ki prevzame primer mlade žene prekupčevalca z mamili Kennyja Krista (Dan Stevens); čeprav je ta plačal zahtevano odkupnino, sta ugrabitelja surovo umorila in razkosala nesrečno žensko. Izkaže se, da ne gre za osamljeni primer ali naključne serijske uboje; nekdo se je očitno spravil na razpečevalce in manjše zločince, da bi od njih iztržil delež umazanega zaslužka. Ob nepričakovani pomoči mladoletnega temnopoltega brezdomca (Brian Astro Bradley) začne Scudder razpletati klobčič skrivnostnih dogodkov, ki ga vodijo mimo vpletenosti mož postave (z oddelka za mamila) in čudaškega skrbnika pokopališča (Ólafur Darri Ólafsson) do primera ugrabitve hčere ruskega mafijca (Sebastian Roché), ki ga je Matt odločen zaključiti brez nadaljnjih žrtev — predvsem zato, da bi se moralno odkupil za tragični dogodek iz preteklosti in se znebil neznosnega bremena krivde, ki ga odtlej spremlja na vsakem koraku.



Kot rečeno: na prvi pogled gre za žanrsko kombinacijo klasičnih sestavnih delov, ki utegne delovati neizvirno in celo stereotipno — vendar Franku uspe z atmosferično vzdušnostjo, z opresivno kamero, s sijajno spevno glasbeno kuliso, s karakternimi posebnostmi, z brezkompromisnim psihosocialnim portretom figur in z osvežujočim odmikanjem od pričakovanih klišejskih zasukov prikazati sila empatično, poistovetljivo in sočutno zgodbo, ki ji le v epilogu nekoliko zmanjka začetnega zagona in doslednosti. (Po temačnem slogu in kopici bizarnih idiosinkratičnosti nekoliko spominja na krvave azijske umotvore tipa Salinui chueok ali Chugyeogja.) Kljub temu gre — tudi po zaslugi avtentičnih igralskih nastopov, ki so vsi po vrsti odlični — za artikulirano in privlačno doživetje, o katerem skorajda ne gre dvomiti, da bo doživelo še kakšno epizodo. (Nekoč sem že pravilno napovedal nadaljnje slaboritne nastope Liama Neesona po Morel-Bessonovem akcijskem toboganu Taken.)

Ni komentarjev:

Objavite komentar