23. okt. 2014

Angel Heart (1987)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Če bi (čisto hipotetično) naredili á la seštevek povprečij cineastične kakovosti oz. določili nekakšno arbitrarno statistično kumulativo vrednosti vseh posnetih filmov, bi bil slavni britanski režiser Alan Parker verjetno eden izmed najboljših filmskih ustvarjalcev vseh časov. Že leta 1995 mu je za pomemben doprinos k domači kinematografiji kraljica Elizabeta II. podelila viteški Red britanskega imperija (CBE oz. poveljniški naziv), najuglednejšo častno titulo v Združenem kraljestvu; štiri leta pozneje pa ga je ceh režiserskih rojakov nagradil še z odličjem za življenjsko delo ter s funkcijo predsednika upravnega odbora častitljivega Britanskega filmskega inštituta. Leta 2002 je bil deležen viteškega naslova še v Avstraliji, tri leta pozneje častnega doktorata Univerze v Sunderlandu, leta 2013 pa nagrade za življenjsko delo s strani BAFTE (British Academy of Film and Television Arts) oz. najvišjega priznanja, ki ga lahko komu podeli ta filmska ustanova — da o številnih filmskih odličjih in nominacijah med prejšnjimi leti niti ne govorimo.



Med njegovo ne prav številno (vsaj v primerjavi s kakšnim Woodyjem Allenom in še kom), a sila izbrano filmografijo preprosto ni slabega izdelka; marsikateri med njimi pa štrli visoko nad povprečje: Midnight Express (1978), Game (1980), Birdy (1984), Mississippi Burning (1988), The Commitments (1991), Evita (1996) in drugi. Njegov kult osemdesetih Angelsko srce, adaptacijo detektivskega hard-boiled romana Falling Angel (iz leta 1978) ameriškega pisca Williama Hjortsberga, sem si ogledal že ničkolikokrat; morda mi je med (sicer samimi sijajnimi) Parkerjevimi projekti celo najljubši.

Še pred odličnim Mississippijem v plamenih se torej Parker odpravlja v vroče Srce teme znotraj Dežele svobodnih in doma junaških; na soparni ameriški jug, odmaknjeni kraj okultnih skrivnosti in kolektivnih političnih grehov iz preteklosti. V New Orleansu, rojstnem kraju džeza in nedoumljive vudujske magije, newyorški zasebni detektiv Harry Angel (Mickey Rourke) leta 1955 po naročilu skrivnostnega veljaka Louisa Cyphra (Robert De Niro) išče izginulega džezovskega pevca Johna Lieblinga, znanega kot Johnny Favorite (Liebling, nem. 'najljubši', 'dragi', 'izbrani'). Iz vojske predčasno odpuščeni možakar naj bi se zaradi hude bojne travme zdravil v neki psihiatrični bolnišnici, a sta ga od tam še pred koncem druge svetovne vojne (v zameno za podkupnino enemu od zdravnikov) skrivaj odpeljala premožni južnjaški gospod in njegova mlada hči; po tistem pa so se za njim izgubile vse sledi. Z neomejenim Cyphrovim honorarjem spodbujeni špicelj obišče nekdanjo razvpito vedeževalko na Coney Islandu ter Johnnyjevo skrivno ljubico Margaret Krusemark (Charlotte Rampling) in v deževnem New Orleansu se mora kmalu soočiti z rečmi, ki jih dotlej ni poznal ali priznaval: z mističnimi obredi, zlonamernimi uroki in črno magijo, neprikritim rasizmom in socialno segregacijo ter samim vase zaprtim svetom predsodkov, globoke vere in prvinskih impulzov. Druga pomembna ženska v življenju pogrešanega pevca je bila preminula vudujska svečenica, s katero sta spočela mulatsko hčer, kljub neuradni prepovedi kršenja tabujev oz. nespodobnosti rasnega mešanja; brhko svobodomiselno dekle z nežno čokoladno poltjo pa v moških podžiga nekatere prepovedane strasti (Lisa Bonet, sveža iz družinskega Cosbyjevega sitcoma, jih je imela šele devetnajst; kontroverzni erotični prizor pa je osupnil gledalce, ki so je bili vajeni v precej nedolžnejši vlogi).



In tukaj (po mojem) tiči alegorična srž faustovskega neo-noir trilerja — ako se ozremo nekoliko onkraj okultne zgodbe o zamenjavi identitete (v kateri čedalje bolj zmedeni detektiv pravzaprav išče samega sebe in v transgresivnem incestu nazadnje občuje z lastno hčerjo) ter analogije o Hudičevem polaščanju duše grešnega posameznika: namreč prispodoba o potlačeni historični krivdi ameriških belcev in njihovi psihosocialni kompenzaciji oz. prenosu pojma zla na arhetipskega, strah zbujajočega temnopoltega človeka.

You're crazy. You're trying to frame me. Cyphre, I know who I am. You murdered them people. I never killed nobody. I didn't kill Fowler, and I didn't kill Toots, and I didn't kill Margaret, and I didn't kill Krusemark, I didn't kill no-one! —I'm afraid you did, Johnny. —My name's not Johnny! —All killed by your own hand. Guided by me, naturally. Frankly, you were doomed from the moment you slit that young boy in half, Johnny. For twelve years you've been living on borrowed time and another men's memories. —Hey, I wanna tell Winesap, cause he knows. —Winesap? He's dead. Nasty accident. Don't worry, no-one will mourn one less lawyer in the world. There's death everywhere these days, Johnny. But what gives human life its worth, anyway? Because someone loves it, hates it? The flesh is weak, Johnny. Only the soul is immortal. And yours belongs to me.

 SPOILER  Harry Angel je v resnici okrutni satanist Johnny Favorite, ki je pred leti v srhljivem obredu v umazanem newyorškem stanovanju izrezal in požrl srce neznanega mladega vojaka, da bi se s prenosom duše v drugo telo izognil izpolnitvi pogodbe z Mefistom, ki jo je pred časom sklenil zato, da je postal slaven glasbenik (trivia: De Niro je v značajskem prikazu peklenskega lika menda oponašal Martina Scorseseja). Tako je beli človek oportunistično "pozabil" na svojo polnovredno identiteto in moralne obveznosti, ki jih narekujejo spodobnost, etika in obče človeška čut; v manjvrednem zamorcu je videl prikrito zlo in koristoljubje, ki ju je v resnici gojil sam, da si je gospodarsko, socialno in kulturno podredil črnsko skupnost — čeprav ga je slednja s svojo eksotičnostjo in primarnimi vzgibi neustavljivo privlačila, kar je največja ironija kričeče zgodovinske krivice. Črnci s pripisano virilnostjo in nepokorjenimi prvobitnimi goni pomenijo grožnjo za njegovo možatost; temnopolte fatalke pa vudujske čarovnice, zapeljevalke in uničevalke moških. Najzanimivejšo vlogo ima pri vsem tem vera. Beli človek, prvak racionalizma in liberalne ekonomije ter zagovornik utilitaristične premoči, se v resnici boji boga in zlodeja, četudi na zavedni ravni ne verjame vanju (tako kot zavestno tudi ne sovraži temne polti); nekaj takega kot moč praznoverja ali freudovska fizika psihosomatskih pojavov, ki deluje zato, ker nekdo misli, da deluje. (Are you an atheist? —Yeah, I'm from Brooklyn.) V lastni tradiciji vsebovani vzorci (pri vuduju ameriške Louisiane gre za sinkretizem afriškega misticizma in frankofonskega krščanskega izročila) so zaradi svoje protislovnosti predmet frustracij post-modernega svetlopoltega moža; po eni strani si želi razsvetljenja in odrešitve (žensko ime Epiphany; gr. ἐπιφάνεια ali epiphaneia, 'razumevanje', 'nenadni uvid'), ki ju prinaša "primitivizem" spiritističnih praks iz temne zibelke človeštva, a njegova naravna hotenja in pristno poželenje vsakokrat zasenčijo priučene zapovedi prevladujoče paradigme in vcepljeni strah pred pogubo v Peklu (beri: omajanega patriarhalnega principa zaradi neobvladljive ženske seksualnosti). Pravzaprav se boji samega sebe, lastne dvoličnosti in svoje podobe v ogledalu božje pravičnosti; eksistenčni strah pa z nasiljem in s podrejanjem šibkejših zrcali na (družbeno-politično legitimne) grešne kozle — zato se ne zaveda, da je v resnici sam največji morilec in grešnik. Lažni ateizem brez zanesljive identitete (beri: moralne integritete) je potemtakem le pretveza za potlačitev civilizacijske krivde.

You're going to burn for this, Angel. —I know. In hell.

2 komentarja:

  1. Angel Heart mi je ful dogajal, ko sem ga videl prvič, konec 80-ih. Dodajam na seznam repriz za tekoči mesec...
    Tudi zame je Parker eden najboljših in najbolj raznovrstnih režiserjev, ki v svojem opusu nima slabega filma.
    Škoda, ker je tako zgodaj nehal režirati.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi jaz ga dodajam na tovrsten seznam. Super film in res hvala za tako poglobljeno analizo.

    Lisa Bonet pa hama hama

    OdgovoriIzbriši