13. okt. 2014

Deliver Us from Evil (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Mladi ameriški scenarist in režiser Scott Derrickson je očitno obseden z grozljivkami, nadnaravnimi pojavi ter dvoumnostjo morale in religije; le da mu pripovedna izvirnost ali silna ustvarjalnost žal nista bili ravno položeni v zibko. Po seriji filmskih zgodb in kratkih projektov je doslej udejanjil žanrska celovečerca The Exorcism of Emily Rose (2005) in Sinister (2012) po lastni zgodbi, med obema pa še sci-fi rimejk The Day the Earth Stood Still (2008) po scenariju tretjih piscev — in vsem so skupni huronska štorijalna mlačnost, raba prežvečenih klišejev, konceptualna nedoslednost, slepi zavoji dramaturgije ter slabo izkoriščen potencial glumaške zasedbe in motivov. Škoda, saj se njegovi umotvori lotevajo načelno zanimivih tem in premorejo nekatere hvaležne premise, četudi se v enolični predvidljivosti vedno znova vrtijo okrog demonske obsedenosti, očiščevalne moči vere in podobnih filmskih stereotipov. (Zeh.)



Skratka: policist (Erik Banadinović), ki je zavoljo vsenavzočega družbenega zla izgubil vero v boga, obremenjen z lastnimi grehi iz nasilne preteklosti; njegova zapostavljena (a sila razumevajoča) družina, ki si želi le tega, da bi bil izčrpani ata pogosteje doma; mladi jezuitski duhovnik (Édgar Ramírez) s težavno zgodovino zasvojenosti od mamil, ki je potem v streznitveni prelomni točki življenja "našel boga" (then, I had a choice, to live or die; it always comes down to a choice) in se posvetil v modernega eksorcista s trendovskimi metodami dela; trije nekdanji vojaki iz ameriške kampanje v Iraku (Sean Harris, Chris Coy, Scott Johnsen), ki so tam v neki podzemni jami naleteli na starodavno, neizrekljivo zlo in ga po odsluženem roku prinesli s seboj v domovino; polaščanje s peklenskimi silami in očiščevalni obred, med katerim se bo moral vsakdo soočiti tudi z lastnimi demoni; vse skupaj naj bi navdihnili resnični primeri, opisani v avtobiografski knjigi Beware the Night nekdanjega detektiva Ralpha Sarchieja; srhljiva zgodba o boju s človeško (oz. "sekundarno") ter z neutemeljeno, nedoumljivo uničevalno, prvinsko (oz. "primarno") zlonamernostjo, v kateri je na preizkušnji iskrena vera in padajo kolateralne žrtve med najbližjimi — ustavite me, ko bo kaj, česar nismo videli že neštetokrat, prav?



Derricksonov Reši nas hudega sicer gotovo ni najslabši letošnji film; popolne mediokritetnosti ga rešujejo nekateri razmeroma avtentični igralski nastopi (kljub ridikulozno zasnovanim likom, kakršen je dolgolasi, v usnje odeti in verižno kadilski duhovnik), zadovoljiva tehnična podkovanost (k sreči ne gre za PG-13), čudaški namigi na glasbo in besedila legendarne skupine Doors (ki sicer niso pojasnjeni, razen bežne omembe motivov "vrat" ali "portalov"), verodostojno temačno vzdušje (kljub nepotrebnim stranskim likom, dolgočasnim klišejem, cenenim trenutkom -BU!- in občasni neposrečeni komični razbremenitvi) in kljub razvlečenosti dokaj fluiden, kratkočasen tempo — a pod črto gre vendarle za hitro pozabljiv, oportunističen konfekcijski izdelek brez trajne vrednosti ali pomenljivega versko-družbenega sporočila. Bodite pozorni, ko boste iskali po medmrežju: filma ne gre zamenjati z istoimenskim dokumentarcem Deliver Us from Evil iz leta 2006, ki je bistveno boljši.

Ni komentarjev:

Objavite komentar