3. okt. 2014

Sin City: A Dame to Kill For (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

This rotten town. It soils everybody it touches.

Po ogledu težko pričakovanega Rodriguezovega nadaljevanja je moj vtis precej sličen občutkom vseh, ki jim je bil všeč po kultnem istoimenskem stripu Franka Millerja posneti izvirnik Mesto greha — in nobenega razloga ni, da bi bilo moje mnenje bistveno drugačno. Ne domišljam si, da sem poznavalec "nevidne umetnosti" papirnatih podob, a jih imam iskreno rad. Zato ne morem govoriti o silnem razočaranju in bržčas tudi ni ljubitelja stripov (ter filmov, kajpak), ki bi iz kinodvorane tokrat odšel popolnoma poklapan in jezen; a vendarle so občutki, četudi celostno pozitivni, milje daleč od nepopisnega navdušenja, ki se me je mrzlično polastilo po tistem, ko sem pred devetimi leti prvič uzrl legendarni Sin City (2005), po mojem skromnem mnenju (še vedno) najboljši strip, kar se jih je kdaj razlilo na filmsko platno. (In ga bo težko kateri presegel.)



Praviloma se trudim, da me obstoječe kritike filmov ne bi pretirano obremenjevale ali mi celo meglile presojo, in morda je tudi že splošno znano, da sequelov ne cenim preveč — a tokrat moram pritrditi marsikateri že izrečeni ali napisani recenziji. Devet let je enostavno predolga doba za produkcijo nadaljevanja iste stripovske predloge, za katerega je bilo že takoj jasno, da bo nastalo, in je imelo že tedaj pripravljen ustrezen material. Rodriguez je po huronskem uspehu grafične neo-noir kriminalke skoraj desetletje cincal iz razlogov, ki (mi) niso čisto jasni, odgovornost zvračal na producente in studijske kravatarje, sam pa medtem snemal taka jajca kot The Adventures of Sharkboy and Lavagirl (2005) in Spy Kids: All the Time in the World (2011) ali kvazi-eksploitacijska grindhouse franšiza o razboritem mehiškem zločincu Mačeti. V tem času se je v sedmi umetnosti spremenilo marsikaj in medtem smo videli veliko (dobrega in slabega); kar je bilo tedaj izvirno, edinstveno in drzno, je dandanes le še povprečno ter brez dih jemajočega presežka. Percepcija in pričakovanja novodobnega občinstva so drugačna ter merila višja: za premik paradigme (ne nujno na bolje) sta kajpak kriva preračunljivost in oportunizem samega Hollywooda.

V nadaljevanju, ki naj bi bilo nekakšen prequel prvemu Mestu greha in pripovedno le deloma sloni na Millerjevem grafičnem derivatu A Dame To Kill For (s primesmi nekaterih drugih zgodb), je po pričakovanjih preprosto vsega manj kot v izvirniku: zgodba kot celota je opazno plitvejša in čustveno nevznemirljiva (k sreči pa tudi po minutaži krajša); liki slabše artikulirani in njihove podzgodbe bolj raztresene, tematsko in konceptualno trivialne; igralci v istih vlogah so vidno postarani (kar je ironično, saj gre za enako stilizirano stipovsko estetiko, ki zamaskira njihovo izraznost) ali pa gre za povsem druge glumače. Clive Owen, ki tudi sicer menda ni naklonjen filmskim nadaljevanjem, zaradi drugih igralskih angažmajev (npr. serije The Knick) tako ni vnovič utelesil svojega lika, ampak ga je (kot Dwight McCarthy pred rekonstrukcijo obraza) zamenjal Josh Brolin; Devon Aoki je medtem zanosila in je bila polno zaposlena z družinskimi obveznostmi, v vlogi smrtonosne ubijalke z rezili Miho jo je nadomestila Jamie Chung (ki je precej drugačnega videza); temnopoltega globokotonskega velikana Michaela Clarka Duncana pa je leta 2012 izdalo srce in njegov lik Manuta je prevzel veliko manj impresivni Dennis Haysbert. Kljub (nekaterim) istim protagonistom, enako navdušujoči vizualnosti in brutalno nepopustljivi dinamiki torej nadaljevanje vzbuja drugačen vtis, premore šibkejši emotivni naboj in omogoča manj sočutja z liki. Med njimi so nekateri performansi vrhunski in predstave karizmatične (Eva Green, Powers Boothe, Mickey Rourke), druge so tragikomično nezadostne (Jessica Alba, Joseph Gordon-Levitt, Christopher Meloni), tretje pa tako postranske in mimobežne, da jih kot nekakšne cameo statiste skoraj ni zaznati (Bruce Willis, Ray Liotta, Rosario Dawson, Christopher Lloyd, Jeremy Piven). Z razmeroma banalnimi tegobami in površno utemeljenimi dilemami likov se gledalec komajda poistoveti; pač pa se sprašuje o njihovih motivih in o tem, kaj jih pravzaprav žene, da počnejo, kar počnejo. Celo naslovna epizoda Ženska za umret je namesto grafično-šundovske noir mitološkosti reducirana na stereotipno zgodbo koristoljubne manipulantke, ki bi rada podedovala soprogovo premoženje. Povečini že videno, že zdavnaj prežvečeno in z rahlim priokusom postanega. Eva Green je v vsej svoji prelestni eteričnosti še najbolj upravičen razlog za ogled filma — če zavoljo objektivnosti odštejem vse stripovske navdušence (khm khm), ki bi si ga ogledali v vsakem primeru, četudi bi bil popoln zmazek. (Kar seveda ni.)

2 komentarja:

  1. Hudo povprečno, da ne rečem slabo.
    Vseeno ga se izplača videti zaradi same vizualizacije.
    Sam se spisal že polovico članka, a ker si že vse povedal, ne vem, če ga bom dokončal.

    OdgovoriIzbriši
  2. Torej se bolj ali manj strinjaš z mojo oceno. Zanimivo, kako sta lahko dva izdelka po istem stripu in od istega režiserja z enakimi tehnikalijami in večinoma enako igralsko zasedbo tako različna. Devet let je kar dolga doba.

    OdgovoriIzbriši