19. okt. 2014

The Medusa Touch (1978)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Bliža se Samhain 2014 in bržčas se spodobi nekoliko pogosteje omeniti za ta čas primeren filmski žanr; zlasti pa se velja tozadevno ozreti v preteklost, saj so novodobni izdelki te sorte bolj ko ne uborna skrpucala in tudi letošnja bera (povečini rimejkov in sequelov) se baš ne more pohvaliti z mnogimi presežki.

Cineastično leto 1978 je pak prineslo nekatere nesmrtne kulte med žanrskimi izdelki: Carpenterjevo Noč čarovnic, Romerovo Zoro živih mrtvecev, Kaufmanovo (predelano) Invazijo tretjih bitij, Dantejeve (prve) Piranje, pa tudi Donnerjevega (prvega) Supermana, Ciminovega Lovca na jelene, Parkerjev Polnočni ekspres, Schaffnerjeve Fante iz Brazilije in tako naprej. V tem oziru bi bil lahko britanski nadnaravni triler razmeroma neznanega režiserja Jacka Golda (s scenarijem Johna Brileya po istoimenskem romanu britanskega pisca Petra Van Greenawaya The Medusa Touch iz leta 1973) bolj ali manj prezrt, ako bi pozornosti ne vzbudila igralska zasedba: Richard Burton, Lino Ventura, Lee Remick, Harry Andrews, Alan Badel, Jeremy Brett, Michael Hordern, Gordon Jackson, Michael Byrne, Derek Jacobi in drugi. In to v časih, ko super-zvezdniško moštvo ni bilo zgolj sámo sebi namen (tako kot danes); šlo je za resnično briljantne, na shakespearskih odrih vzgojene (večinoma britanske) glumače, ki so še tako povprečno zgodbo zlahka povzdignili v pomenljivo moralno in karakterno dramo. V umotvorih klasične britanske horror-scene iz sedemdesetih (večkrat utelešene v legendarnem studiu Hammer) smo bili sicer vajeni Petra Cushinga ali Christopherja Leeja, ceneno statične scenografije, morbidne gotske mizanscene in v konverzacijo usmerjene dramaturgije; za tosortne izdelke so bile premise (akcijskega) filma katastrofe in satirične osti nihilizma ter odljudnosti prej izjema kot pravilo.

Francoski detektiv Brunel (Ventura) v Londonu preiskuje umor pisatelja Johna Morlarja (Burton); a se na prizorišču zločina izkaže, da je žrtev preživela zahrbtni napad. Medtem ko hudo poškodovanega moškega v komi zdravijo v bolnišnici, sledi njegovih zapiskov vodijo policista k psihiatrinji Zonfeldovi (Remick), ki jo je Morlar redno obiskoval. Čudaški ljudomrznež je bil namreč prepričan, da lahko z mislimi na daljavo nekako sproža katastrofe, kakršna je bila nedavna nesreča potniškega letala, ki je strmoglavilo v londonski nebotičnik. Vse življenje se je zavedal, da ima nenavadno zmožnost napovedovanja nesreč in mučila ga je misel na družinsko tragedijo, ki ji je bil priča v otroštvu; zadnje čase pa ga je začela obsedati gotovost, da katastrofe ne samo anticipira, temveč jih hote povzroča — ta obsesija pa je še potencirala njegov cinični fatalizem, uperjen v sprenevedavo, svetohlinsko državno oblast. Kmalu bo v osrednji mestni katedrali potekala dobrodelna slovesnost ob zbiranju sredstev za njeno obnovo in na medicinske aparate priključeni Morlar ima za visoki protokolarni dogodek prav posebne načrte. Svoje zlonamernosti niti ne skuša prikriti, saj vse kaže, da je njegov um neuničljiv: I will bring the whole edifice down on their unworthy heads.



Film je nastal v obdobju literarne in medijske fascinacije nad urbanimi miti ter nedoumljivo močjo psihičnih pojavov (beri: telekineze) koncem sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, v nizu podobnih srhljivk kot Carrie (1976), Patrick (1978), The Fury (1978), Scanners (1981), Modern Problems (1981), Zapped! (1982) in Firestarter (1984); nekakšna vzdušna mešanica zlohotnosti nadnaravnega Znamenja (1976) ter preganjavice in psihološke groze zgodnjih katastrofščin tipa Airport (1970) ali Earthquake (1974). S podtonom upora majhnega človeka zoper determiniranost družbenih pričakovanj ter indoktrinacijo uradnih institucij (oblasti, družine ali lokalne skupnosti) dobiva širši družbeno-politični pomen, značilen za kontra-kulturo in subverzivnost kinematografije sedemdesetih.

Priznam: eno mojih grešnih zadovoljstev oz. spominov iz otroštva, ko sem trepetal pred mladim antagonistom, spominjajočim na Damiena Thorna (posebej v prizoru s sušenjem nabranega listja iz parka). Kakorkoli že: vredno ogleda, dasiravno se bo marsikomu (razen sladokuscev ter cine-arheologov) utegnil zdeti počasen, arhaičen in morda celo naiven v prikazu narave psihosocialnega zla.

Ni komentarjev:

Objavite komentar