14. okt. 2014

The Punisher (2004)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

In certain extreme situations, the law is inadequate. In order to shame its inadequacy, it is necessary to act outside the law. To pursue natural justice. This is not vengeance. Revenge is not a valid motive, it's an emotional response. No, not vengeance. Punishment.

Kar zadeva Marvelove like, je Maščevalec verjetno eden manj znanih in tudi sorazmerno slabše artikuliranih. Marsikaj na njem dandanes deluje stereotipno in enoplastno; surov, neusmiljen vigilantski lik brez moralnih zadržkov, ki ga žene slepi bes žalovanja za ubito družino in zadoščenje išče med vsakršno zločinsko sodrgo. Vojni veteran Frank Castle je izurjen v borilnih veščinah in taktični rabi strelnega orožja ter je specialist za pritajeno gverilsko vojskovanje; brutalni umori, zasliševanje z mučenjem, ugrabitve in izsiljevanje mu niso tuji. Prvič se je kot stranski lik v stripu The Amazing Spider-Man št. 129 pojavil istega leta, kot je na filmskih ulicah New Yorka pravico iskal slavni Charles Bronson v kultnem Death Wish (1974) oz. so bila v času Nixonovih afer in vojne v Vietnamu posebej aktualna vprašanja državljanske iniciative zoper kriminal, povezana z zloglasnim drugim amandmajem Deklaracije pravic v okviru ameriške ustave (pravica do posedovanja in rabe orožja).
In The Punisher, rimejk istoimenskega filma iz leta 1989, kjer je Dolph Lundgren pobil kar 91 ljudi, ima jaca. Polna, nabita, nabrekla in kosmata. Taka, da si upa vse. Da si upa mesariti, rezati in krvaveti. [...] In ko ga Rebecca Romijn Stamos, njegova naključna soseda, na koncu vpraša, kje ga bo lahko našla, ji odvrne, da v časopisu, natančneje, v rubriki, kjer so osmrtnice. Tako je, novi The Punisher je film, ki je legaliziral črno kroniko. In vse tisto, za kar ostali filmi niso imeli jajc. Ocena: 8/10 —Iztok

Škoda, da je stripovski lik z razmeroma hvaležnim potencialom za prikaz družbeno-političnih in moralnih dilem potem doživel tako strahovito zanikrno filmsko upodobitev. Pravzaprav kar dve; prvič se je pojavil že leta 1989 v režiji Marka Goldblatta, sicer uspešnega filmskega montažerja. Kakšno posebno presenečenje tudi v drugo to pak ni; gre namreč za režiserski prvenec Jonathana Hensleigha (nikad čuo), čigar največje ustvarjalne dosežke dotlej so pomenili scenariji za filme Die Hard With a Vengeance (1995), Jumanji (1995), The Saint (1997) ter Armageddon (1998). Njegova neizkušenost se pozna na vsakem koraku: dokaj zgrešen casting (denimo brezizrazni in docela nepoistovetljivi Thomas Jane), otročja in nedoslednosti polna zgodba brez sledi satiričnosti ali kakršnekoli stripovsko-mitološke atmosfere, poldimenzionalni liki ter mastno sirasti dialogi, kakofonija overactinga in stereotipnih podležev (denimo s strani Johna na Tri volte, ki to rad počenja tudi drugod) ter diareja klišejev po boleče premočrtni formuli "ubili so mi družino in jaz se jim bom maščeval", ki bi se je sramovala celo naključno izbrana pretepačina s Stevenom Seagalom ali streljačina s Chuckom Norrisom med njunimi najslabšimi umotvori. Nevznemirljivi, antiklimaktični epilog bolj kot zmagoslavje ob zadostitvi pravičnosti in moralni utemeljenosti povračila prinese olajšanje gledalca (starejšega od 9 let), da je naposled konec patetičnega, do povprečne inteligence žaljivega celovečerca.

Mimogrede: če bi premogel vsaj približno kaj takega kot poznejši ljubiteljski kratki projekt The Punisher: Dirty Laundry iz leta 2012 (YouTube), bi bil moj vtis kajpak bistveno drugačen. Vse ostale filmske utelesitve maščevalnega lika so povečini neposrečene.

Ni komentarjev:

Objavite komentar