28. okt. 2014

Trick 'r Treat (2007)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Tik pred prazničnim časom daritev velikemu Ktuluju in spomina na častitljive prednike se spodobi spet malce zajadrati v žanrske vode. Zvrst strašljive antologije (omnibusa vzajemno tematsko povezanih kratkih zgodb) ima v čezlužniški kinematografiji bogato tradicijo; celovečerni skupki srhljivih pripovedi so ljubljenci kritikov in občinstva na vsakoletnih festivalih filmske groze (npr. na slovitem Screamfestu v Los Angelesu, ki se je letos odvijal med 14. in 23. oktobrom), njihova zgodovina pa sega celo v čas po drugi svetovni vojni oz. kultnih izdelkov britanske gotske filmografije tipa Dead of Night (1945). A celo najstrastnejši privrženci se bržčas spomnijo šele nekaterih poznejših (ameriških) antologij, kakršne so Tales of Terror (1962), I tre volti della paura (1963), Kwaidan (1964), Dr. Terror's House of Horrors (1965), Histoires extraordinaires (1968), The House That Dripped Blood (1971), Tales from the Crypt (1972), Asylum (1972), The Vault of Horror (1973), From Beyond the Grave (1974), Trilogy of Terror (1975), Creepshow (1982), Due occhi diabolici (1990), Necronomicon (1993), animirani Peur(s) du noir (2007), Scary or Die (2012) in tako naprej — če ne omenjamo televizijskih serij in zbirk posamičnih celovečercev na ploščkih, seveda. Tukaj omenjeni projekt mladega ameriškega scenarista in režiserja Michaela Doughertyja gotovo ni najboljši izmed njih, a je po dolgem času nadvse spodoben predstavnik zvrsti, ki z retro-vizualizacijo (brez cenenega senzacionalizma in pretiravanja z nazornostjo) ter kinematografskimi prijemi stare šole suvereno poustvari občutek nekega minulega obdobja. S poklonom žanru mu uspe tudi dobro pričarati zabavno samoreferenčnost (o tem, da gre namenoma za slovitemu Romerovemu Creepshowu podobno "stripovsko" grozljivko, ki z zaokrožno dramaturgijo in žanrskimi motivi citira celotno podzvrst), ne da bi zapadal v karikaturo samega sebe ali parodijo trapaste PG-13 fascinacije za butaste najstnike; s solidno stkano šundovsko nitjo paradoksalnih časovnih prebliskov (oz. nenehnega preskakovanja v preteklost) pa tvori zanimivo povezano celoto.

Sicer priznam, da me (kot prekaljenega cineastičnega prdca) zgodba ni prav hudo prestrašila ali mi pokazala kaj revolucionarno novega; mestoma je arhetipsko predvidljiva (npr. kazen, ki doleti mlade objestneže, potem ko jo skušajo za Halloween neslano zagosti duševno moteni vrstnici) in prinaša nekatere dodobra eksploatirane motive (npr. končno maščevanje nemrtvih žrtev pomora nad svojim krvnikom), razen tega so nekateri segmenti rahlo pretirani, siloma razvlečeni in skorajda na meji gledljivega (npr. krvavi zmenek "Rdeče kapice" in njenih prijateljic v gozdu, vsaj do tuleče kosmatega preobrata). Vendar se celostno odkupi s sijajno igralsko zasedbo (Dylan Baker, Brian Cox, Anna Paquin), presenetljivo kakovostno produkcijo (kljub dveletni zamudi in poznejši omejeni distribuciji je prerasel v skoraj-kult), brezčasno vzdušno kamero (Glen MacPherson) in nepretenciozno samozavedajočo se izkušnjo, ki s pomenljivim sarkazmom ne skuša dajati vtisa, da je kaj drugega kot trendovska pretveza za kratkočasno doživetje turobnega oktobrskega večera v troje: ti kot ljubitelj grozljivk, skleda mastne pokovke in šesterček dobrega piva. (Seveda pa je še prijetnejše v četvero, če je tudi boljša polovica dovzetna za tovrstne domače predstave.)

1 komentar:

  1. Meni ena ljubših grozljivk tega tisočletja. Dopade se mi, ker se ne jemlje preresno in ker ubere eno táko, meni ugodno mešanico groze, humorja in absurdov. Za večer v troje, tako kot si rekel. Ipak ni neke hude konkurence. Grozljivke so postale tako generične, da so razne štiri-za-eno kupčije v obliki antologij, vsaj kar se mene tiče, zelo dobrodošla ponudba.

    OdgovoriIzbriši