10. okt. 2014

Winter's Bone (2010)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Ameriška režiserka Debra Granik je svoj drugi celovečerec (v slovenskem prevodu imenovan Na sledi očetu) morda naslovila kot besedno igro ali parafrazo odlično sprejetega prvenca Down to the Bone (2004) in v njem se loteva podobnih tem: neznosne socialne bede, ujetosti v začarani krog zasvojenosti in posledične družbene patologije. Naslovna 'zima' je nemara prispodoba za žalostno dno sodobne eksistence, analogija senčne in skrivne plati vase zaprtih (ameriških) družbenih skupnosti ter institucij, v katerih vlada neusmiljen prvobitni red, kruti zakon močnejšega in velja "pravičnost" prikrito šovinističnih načel; tista 'kost' pa je angleški idiom za izkazano milost ali nenadejani priboljšek (kot v besedni zvezi 'vreči psu kost') oz. priložnost, ki občasno še zaneti upanje o boljšem življenju ter vsaj navidez enakih možnostih, kakršne obljubljajo prislovične, a čudno neotipljive "ameriške sanje".



Arhetipsko ameriško socialno/ruralno eksotiko, tokrat utelešeno v odmaknjenem in v času pozabljenem zakotju gozdnatega višavja Ozark (oz. geografskega območja med južnim Missourijem in severom Arkansasa), je seveda zlahka mogoče razumeti kot univerzalno prispodobo za psihosocialno bedo marginaliziranih deprivilegirancev, ki so za goli obsoj prisiljeni odmisliti uveljavljene pravne norme in moralne zapovedi (ter se za preživetje, denimo, ukvarjati z nedovoljeno kuho metamfetamina). Njihovo životarjenje je odvisno od reda hierarhičnega ustroja in lojalnosti skupnosti, ki nagonsko "poskrbi za svoje ljudi". Uradne oblasti (v cine-mitološkem liku šerifa) seveda oportunistično igrajo taisto igro, a vendarle skušajo občasno prevesiti tehtnico na svojo stran; predvsem zato, da hinavsko upravičijo lasten obstoj in vsaj nominalno zadostijo funkciji. Ko se to zgodi, pa je že tako krhko ravnovesje interesov življenjsko ogroženo: potrebne so žrtve, pogosto prav med najbližjimi.
Nekoliko sterilen in na trenutke razvlečen, a vseeno dovolj prepričljiv, kvaliteten in zanimiv film. Zgodba o punci, ki išče svojega delinkventnega očeta, ki je izginil brez sledu. In pozor, išče ga na robu družbe, med lokalnimi kriminalci in marginalci, ki jim ne paše, če kdo trka na njihova vrata in vznemirja njihov mir. Vse dokler ne naleti na zadržanega Johna Hawkesa, še enega modela iz socialnega dna, ki ji priskoči na pomoč in ponudi pogrešano očetovsko figuro. Mukotrpen film, ki nima časa za nasmeške in humorne oddihe. —Iztok

Skratka: odločna sedemnajstletnica Ree (Jennifer Lawrence), ki že vse življenje bolj ali manj sama skrbi za mlajša brata in sestrico ter za duševno bolno mater, mora najti odtujenega očeta Jessupa, za katerega se zdi, da se je sredi lastne skupnosti vdrl v tla. Potem ko so ga po mnogih zločinskih letih končno zašili zaradi razpečevanja metha, je za varščino očitno zastavil hišo in celotno posestvo; če se ne prikaže na sojenju ali sodišče ne dobi neizpodbitnih dokazov, da je mrtev, bodo oblasti že tako obubožani družini zasegle hišo in vse imetje. V iskanje pogrešanega se vključi nejevoljni, težavni in z belim prahom zasvojeni stric Teardrop (John Hawkes), ki mu je takoj jasno, da njegovega brata ni več med živimi. Lokalnemu šerifu Baskinu (Garret Dillahunt) je namreč v zameno za blažjo kazen očitno izdal marsikaj o nelegalni vaški dejavnosti in njenih protagonistih, česar ne bi smel; in skupnost pod vodstvom starega Thumpa Miltona ga je nemudoma kaznovala ter za vselej utišala. Še več: če bo sam tozadevno preveč radoveden (če bi recimo skušal ugotoviti, kdo je morilec), bo to zanesljivo ukrojilo tudi njegovo usodo.



Brezkompromisno naturalistični prikaz režiserke Granik (po lastnem scenariju, prirejenem po istoimenskem romanu Daniela Woodrella iz leta 2006) je izjemen: otožno siva, mrzla in surova indie-pokrajina človeškega ubupa, skrajne revščine in zaostalosti; a tudi prostor integritete, razumevanja, neomajnosti in želje po preživetju — ter spomina na žlahtni tradicionalizem, pozabljene družinske vrednote in pomen krvnega sorodstva, ki je včasih kaj veljalo, a so ga pomendrale brezobzirne neoliberalne družbeno-gospodarske okoliščine. V takih razmerah je človek človeku volk; zaupanje je dvorezni meč in boleče nezanesljiva vrlina, upanje o ostankih sočutja in vzajemne pomoči pa je edino, kar komurkoli še ostane.

Neodvisni filmski biser, ki je navdušil občinstvo in kritike že ob premieri na festivalu Sundance leta 2010 in si leto pozneje prislužil kar štiri oskarjevske nominacije (ter s skromnima dvema milijonoma produkcijskih sredstev pridelal približno sedemkrat več), je v igralsko stratosfero izstrelil dotlej neznano mlado Lawrenceovo (The Hunger Games, Silver Linings Playbook, American Hustle) v osrednji vlogi. Punca se sicer prav zares odreže nadvse solidno, vendar gre razen sijajne veteranke Dale Dickey (ki o verodostojnem propadu v slepi ulici metamfetaminskega pekla prepriča že s svojo pojavnostjo) v resnici seveda najbolj izpostaviti vrhunskega karakternega glumača Hawkesa (From Dusk Till Dawn, The Perfect Storm, Identity, American Gangster, Contagion, Martha Marcy May Marlene, Lincoln, The Sessions), ki z edinstveno karizmo in s fantastičnim performansom popestri še tako povprečno filmsko pripoved ter vselej za stopnjo povzdigne celo (pri njem običajno) stransko vlogo. Mimogrede, če se morda kdo (ki je film že videl) sprašuje o epilogu: seveda je Teardropova usoda dejansko zapečatena in tega se tudi sam še kako zaveda. V poslednjem prizoru se zato pomirjeno in spokojno prepušča prijetnim spominom na čase družinske sreče; vedoč, da je zapuščina iskrene ljubezni in načelnosti pravzaprav edino, kar moreš kot dediščino predati mlajšim rodovom.

Ni komentarjev:

Objavite komentar