6. nov. 2014

Autómata (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

V španski prestolnici rojeni Gabe Ibáñez je specialist za računalniško grafiko in digitalno post-produkcijo; kot mlad strokovnjak za animacijo je sodeloval pri filmih El día de la bestia (1995) ter Perdita Durango (1997) svojega rojaka Álexa de la Iglesie. Na režiserskem stolčku celovečerca se je prvič samostojno preizkusil v psihološkem trilerju Hierro (2009) s čedno Eleno Anayo v vlogi Maríe; ta pa je med snemanjem Almodóvarjeve bizarke La piel que habito (2011) svojemu soigralcu Antoniu Banderasu potem pokazala Ibáñezov scenarij (napisal ga je s soavtorjema Javierjem Sánchezom Donatom in Igorjem Legarreto) za distopično sci-fi pripoved o ozaveščanju umetne inteligence Autómata. Antonio se je odločil podpreti projekt mladega Španca; razen tega, da je nastopil kot eden od producentov, je prevzel tudi glavno vlogo in k filmu razen svoje dolgoletne partnerice Melanie Griffith (dokaj oportunistično) pritegnil še nekaj zvenečih glumaških imen (Birgitte Hjort Sørensen, Dylan McDermott, Robert Forster, Tim McInnerny, Andrew Tiernan).

I am going to die here. That's all I know. —Jacq, dying is a part of the human natural cycle. Your life is just a span in time. —You are the first one, aren't you? You started all this. —No one did it. It just happened. The way it happened to you. We just appeared.



Resnici na ljubo: osnovna premisa filma (ali, če hočete, režiserjev namen) je v splošnem boljša od njegove nekoliko okorne izvedbe. Ibáñezova neizkušenost se pozna predvsem pri scenaristični (ne)doslednosti in razvoju (človeških) likov. Hvalevredno je sicer, da se pri produkcijskem dizajnu zgleduje pri kultih kot Blade Runner (1982), vendar je prispodoba o ločnici med naravno in umetno inteligenco v veliko manjši meri podprta z zanesljivo karakterizacijo in pomenljivejšimi dialogi figur, s katerimi bi se utegnil gledalec poistovetiti. Zvezdnica danske serije Borgen Hjort Sørensenova je kot noseča soproga zavarovalniškega agenta Jacqa Vaucana (Banderas) igralsko razmeroma neizkoriščena, kot generični pokvarjeni policist na meji ridikuloznega statira Dylan McDermott in tudi vloga nasilnega izterjevalca McInnernyja (The Black Adder, Richard III, Notting Hill, Severance, Black Death) je bolj ko ne klišejska. Značilno brezizraznega Roberta Forsterja smo bržčas že vajeni (kot tudi smešno lesenega nastopa nenadarjene in v zrelih letih groteskno plastificirane Melanie Griffith). Banderas se v nosilni vlogi tragičnega junaka odreže spodobno; a si ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako bi bolje pristajala kakšnemu spretnejšemu, sočutje bolj zbujajočemu karakternemu igralcu (á la Guy Pearce, Sam Rockwell, Michael Shannon, Bryan Cranston, saj me razumete). Depresivna anti-utopija uničenega sveta prihodnosti (leta 2044 oz. po tistem, ko je žgoče Sonce opustošilo planet in ga spremenilo v radioaktivno puščavo), po slavnem Isaacu Asimovu povzeti zakoni robotike (namesto treh sta tukaj le dva: a) roboti ne morejo škoditi človeku, ter b) roboti ne morejo spreminjati samega sebe), katerih oddaljeni pridih je bilo zaznati že v poletni blockbuster akcijadi I, Robot (2004) Alexa Proyasa, umazano birokratizirana in razčlovečena prihodnost pod nadzorom vsemogočnih korporacij, moralno in gospodarsko propadajoča civilizacija ter na socialne razrede strogo ločena družba, kiberpankovska dilema o "človeškosti" tehnologije kot kompenzacija za čedalje bolj izginjajočo humanost samih ljudi — vse to smo v resnici že videli in slišali. Kar film prinaša novega, pa je razen vprašanja o evolucijskih posledicah (oz. sposobnosti samo-modificiranja artificielnih bitij) tudi zanimivo utemeljena postavka o veznem členu med ozaveščenimi roboti iz sveta Terminatorja (1984) oz. njegove kolektivne vsenavzoče umetne inteligence Skynet ter avtomatiziranimi procesi, ki jih poznamo že dolgo in neogibno vodijo v nadomeščanje človeka s strojem. Roboti prihodnosti v resnici ne bodo več antropomorfni, saj za to ne bo več razvojnega vzgiba in praktične eksistenčne nuje — umetno življenje druge generacije (tj. spočeto s strani samih robotov) bo v bodočnosti tehno-organsko prilagojeno preživetju v danih razmerah, četudi je po zunanji podobi to ena od najnižjih živalskih oblik, kakršni so ščurki.

Četudi v mestoma neenakomernem (prepočasnem) tempu in po nepotrebnem kontemplirajočem vzdušju (ki ga žal ne zna podložiti z dovolj artikulirano družbeno-kritično substanco) Ibáñez prinaša osvežujoče drugačno filmsko izkušnjo, podprto s sijajno fotografijo Alejandra Martíneza in všečno glasbeno kuliso Zacariasa M. de la Rive, mu ob občasno medli dramaturgiji in nekoherentni pripovedni liniji celostno ne uspe bistveno boljši vtis od B-movie eksperimenta, ki si prizadeva biti nekaj več od evropskega garažnega projekta. Če je zgodbovni nastavek soliden in zaplet obetaven, ga vrhunec in epilog žal potisneta v stereotipno, slabotno čustveno razbremenitev in končni obračun, kjer razvodeni tudi režiserjev prvotni namen. Vsekakor solidna in ogleda vredna izkušnja, a med podobnimi žanrskimi poskusi v zadnjem času (po mojem) precej več ponuja lanskoletni The Machine (2013), McDermott pa bo koga nemara bolj navdušil v obskurnem art-house kultu Hardware (1990).

1 komentar:

  1. Pogledano. Niti ne tako slabo. Ideja mi je bila všeč, se pa konec res prehitro razvodeni. Drži, da smo znotraj žanra videli že boljše filme, ampak tega ne bi kar tako odpisal.

    OdgovoriIzbriši