13. nov. 2014

Hercules (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Dobra novica: najnovejša utelesitev slavnega mitološkega junaka izpod režije Bretta Ratnerja (franšiza Rush Hour, Red Dragon, X-Men: The Last Stand in še kaj) je bistveno, bistveno boljša od zaudarjajočega skrpucala Rennyja Harlina The Legend of Hercules (2014), pri ogledu katerega mi je odmrla dobra polovica sinaps v čelnem režnju. (Urgh.) Malce manj dobra novica: tudi Heraklej v podobi impresivnih tricepsov Dwayna 'Skale' Johnsona ni ravno izjemen presežek oz. je daleč, daleč od pomenljive substančnosti kakšnega kulta tipa Conan the Barbarian (1982). Sicer simpatični in razmeroma zanimivi 'The Rock' se je nadvse prizadevno pripravil na to vlogo (domnevno osem mesecev naporne vadbe in šest mesecev osame med vživljanjem v lik) in verjetno gre res za eno njegovih najbolj doživetih predstav doslej; a muskulatura sama po sebi vendarle še ne prinese prezence in filmske karizme — če pustimo ob strani njegovo glumaško spretnost, ki je verjetno nekje na ravni Švarcijevih enovrstičnic. Za kaj všečnejšega se je treba zanesti na stranske like: Ian McShane ali Rufus Sewell, to je tista resnična igralska karizmatičnost (škoda le, da nimata daljše minutaže); odlična karakterna igralca John Hurt in Peter Mullan bolj ko ne statirata (spet se sprašujem o smotrnosti castinga), performans Josepha Fiennesa je dokaj sličen tistemu njegovega starejšega brata v Spopadu titanov (2010), vsi drugi pa niso posebne omembe vredni. (Razen odličnega Norvežana Aksla Hennieja, ki se mi je zdel kar zanimiv kot divji, z grozljivo preteklostjo trpinčeni Tydeus.)



Bržčas tudi ni treba omenjati, da lahko na podobnosti z grško mitologijo oz. legendo o polbogu Herakleju in tozadevne simbolne poudarke kar pozabimo, kot tudi na izrazite satirične paralele s sodobno družbeno(politično) paradigmo. Film se le uvodoma in zgolj konceptualno dotakne Herkulovih znamenitih preizkušenj oz. dvanajsterih junaštev, ki so mu jih naložili bogovi; pač pa gre za adaptacijo ekskluzivne stripovske serije ameriške tvrdke Radical Studios oz. grafičnega romana Tračanske vojne (The Thracian Wars) avtorja Steva Moora in ilustratorja Admire Wijaye (in je naslov potemtakem malce zavajajoč). Vendar pa film celo risani predlogi ni povsem zvest, temveč sta ga scenarista Ryan J. Condal in Evan Spiliotopoulos pošteno priredila zahtevam konfekcijskega PG-13 trenda ter naphala z dobršno mero ustreznih pop-referenc in sodobnih kulturnih vzorcev, ki naj bi zgodbo približali mlajši publiki. (Aha, in kaj je še novega?) Herkul je tako prekaljeni najemniški vojak, ki se v družbi plačancev za ustrezno nadomestilo v zlatnikih udinja naročilom vladarjev, ko je treba kje v deželi narediti red. Skupinica zabavljaških in ciničnih bojevnikov (vsak s svojo osebno zgodbo) se tako odzove na prošnjo hčere lorda Cotysa (John Hurt), čigar kraljestvo v Trakiji ogroža odpadniška vojska izdajalca Rheseusa. Herkul in kompanija naj bi Cotysove podanike pod budnim očesom njegovega generala Sitaclesa (Peter Mullan) izurili v spretne vojščake, da bi se bili zmožni zoperstaviti lokalnim barbarom in potem še Rheseusovim konjenikom. Možje so pod neustrašnim Herkulovim poveljstom zmagoviti — vendar ni vse tako, kot je videti. Med političnimi spletkami in brezkompromisnim pohlepom po oblasti se bo moral mišičnjak slednjič soočiti z lastno tragično preteklostjo (ko je bila v Atenah nepojasnjeno pobita vsa njegova družina) in se končno vprašati: ali je res nepremagljivi Zevsov sin, mogočen polbog, ali pa navaden smrtnik, omadeževan z grehi in nizkotnimi željami slehernika?



Film večino časa ostaja na ravni bombastičnega spektakla, polnega generičnih spopadov in epskih ancientnih bitk (z ustreznimi hitrimi PG-13 montažnimi rezi ob vsaki smrtni rani ali krvavi poškodbi, to pač ni Gladiator, khm, khm), pričakovanih preizkušenj moralnosti ter integritete likov, klišejskih spremljevalnih figur osrednjega junaka in njegove arhetipske poti od grešnika do nesmrtne legende — skratka, film je natanko tak, kakršnega kdo pričakuje: do potankosti spoliran mainstreamovski obrtniški projekt, naravnan na polnjenje blagajn. Škoda, saj je režiserju vendarle mestoma uspelo zbuditi občutek za veliko več; ko bi vsaj scenarij, razvoj likov in njihova karakterizacija sledili med vrsticami izraženemu potencialu. Zanimivi so namigi na lažno naravo ljudskega izročila, iz katerega rastejo legende, vendar se ne more odločiti, ali bi bil celostno nepretenciozen strip (vizualizacija in grafičnost Snyderjevega 300 bi bili tukaj zares sijajni), ali pa bi skušal v zgodbo le zavoljo nekakšne identifikacije (ki je ob čustveni sterilnosti nazadnje sploh ni) oportunistično tlačiti elemente (kvazi)stvarnosti, zgodovinske prizemljenosti in fizikalne avtentičnosti. Sivega povprečja ga nekoliko rešujejo dober tempo, gledalcu prijazna (beri: ne predolga) minutaža, sijajna fotografija, nemoteče integrirani posebni učinki in obča popkornovska kratkočasnost. Vredno ogleda za ljubitelje historičnih bojevalščin, a brez vsakršnih pričakovanj ali komparativnih namenov.

3 komentarji:

  1. Nisem imel namena, ampak po tem zapisu si ga pa morda celo ogledam. V družbi šestih prijateljev iz Češke. ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Odlično. c[_] Ampak, kot rečeno, pričakovanja pri tleh. Pa ti bo mogoče Skala celo dokaj zanimiv.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem užival, priznam in tudi nasploh mi osebno Brett Ratner nikoli ni bil tako grozno napačen režiser, kljub občasnim izletom v totalno nulo od filmske umetnosti (Rush Hour trilogy), a vseeno tak tip, ki se zaveda kako streči solidno popcorn uživancijo (ne pozabi, da je režiral mnogo fenomenalnih videospotov). Gre pa pri zgoraj omenjenem filmu pohvaliti režijo Alexandra Witta, ki je zopet izvrstno opravil delo druga enote (se pravi second unita), saj so akcijski prizori naravnost fenomenalni.

    OdgovoriIzbriši