8. nov. 2014

Into the Storm (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Neumno bi bilo reči, da gre za slab, nespretno narejen film; vsaj, kar zadeva vizualno plat oz. njegov tehnični vidik. Tudi verodostojnosti prikazanega oz. fiziki tornadov bi mogel oporekati le največji geek med poznavalci orkanskega piša. (Hotel sem napisati: "Če odmislimo tisti ridikulozni zračni vrtinec, ki ga zajamejo plameni in v katerem zgori eden od mladih likov," ampak ognjeni tornado je še kako resničen in sploh ne tako redek pojav.) Steven Quale pač ni kdorkoli. Razen petega dela morbidno zabavne franšize Final Destination (2011), katerega podoba je zlasti rosila očesa navdušencev nad širokim digitalnim formatom IMAX 3D, je kot najtesnejši asistent Jamesa Camerona oz. pomožni režiser med drugim sedel za kamero pri Titaniku (1997) in Avatarju (2009). Zato kar brez skrbi: možakar vsekakor zna snemati. Bolje bi bilo reči, da pravzaprav ne gre za pravi film, ampak bolj za (pretežno neškodljivo) prezentacijo uničenja, nekakšen orjaški ohranjevalnik zaslona, vizualni tobogan smrti, kakršne predvajajo v posebnih kinodvoranah velikih zabaviščnih parkov (tipa Gardaland), opremljenih s trendovsko 3D super duper nadčutno tehnologijo ter namenjenih ultimativni gledalski izkušnji. Kar zadeva zgodbo: je ni. Kar zadeva igralske predstave: ni jih. Kar zadeva zaokroženost pripovedi, dramaturgijo, sporočilnost in nemara celo pomenljive družbeno-politične ali psihosocialne poudarke (ki pri katastrofščinah sicer niso pravilo, a jih je vendarle kdaj zaznati): ne duha ne sluha. (Saj ste dojeli.)



Ampak bolj (mi) gre na živce nekaj drugega: ustvarjalci so ga samozavestno (in oportunistično) oklicali za found footage. (Whoa, to pa je nekaj novega.) Pri čemer pravila lažnega dokumentiranja narekujejo, da posnetke naredi nekdo izmed protagonistov (kot pri filmih The Blair Witch Project ali Cloverfield ipd.); še več, tokrat naj bi bili slednji produkt multiplih priročnih snemalnih naprav, od pametnih mobilnikov in ročnih kamer do profesionalnih zajemal slike. Ampak zanimivo, fotografija je skozi ves film vselej enaka: kot britev oster, brezhiben preplet CGI in digitalne post-produkcije, v mnogih primerih zajet visoko iz zraka. Kar napeljuje k temu, da se skoraj pri vsakem kadru gledalec začudeno sprašuje: "Če so vse to najdeni posnetki, kdo izmed likov je recimo snemal tole?"

Nasvet: raje si vnovič oglejte nepretenciozno zabavni Twister (1996) režiserja Jana de Bonta (po scenariju Michaela Crichtona), ki je v primerjavi s sterilnim Qualovim PG-13 skupkom posebnih učinkov pravcati oskarjevski material. Glej ga zlomka, saj je bil res deležen kar dveh nominacij za zlati kipec in štirih za saturn, bafto za najboljše vizualne učinke pa je celo dobil. Pa še Bill Paxton, Jami Gertz in Philip Seymour Hoffman so v njem. Za razliko od tukaj priobčene über-orkanščine, iz katere se zdajle ne morem spomniti nobenega igralca. No, kakšen je verjetno že bil, domnevam.

Ni komentarjev:

Objavite komentar