24. nov. 2014

Jackie Brown (1997)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●●○

Po romanu Rumov punč (iz leta 1992) ameriškega pisca Elmorja J. Leonarda (1925—2013) posneti film sodi med moje tri omiljene Tarantinove umotvore; nemara sem ga videl celo večkrat kot Pulp Fiction (1994) ter Kill Bill: Vol. 1 (2003) in Kill Bill: Vol. 2 (2004), ki na moji subjektivni lestvici sicer vodita (oba dela slednjega štejem za nedeljivo celoto). Morda je tudi idealen primer dodane vrednosti, ki jo v zapuščino kinematografije (po mojem mnenju) vnaša slavni režiser; ironično, gre za njegov edini scenarij, ki je nastal po knjižni priredbi oz. je osnovan na zgodbi koga drugega — najverjetneje pa tudi za njegov najmanj nazoren oz. odkrito nasilen film.

AK-47. The very best there is. When you absolutely, positively got to kill every motherfucker in the room, accept no substitutes.



V prvi vrsti je kajpak sijajen poklon tradiciji blaxploitationa, tj. subverzivnega, etnično (rasno) usmerjenega ameriškega žanra iz sedemdesetih, obarvanega s šundovsko akcijo in čokoladno erotiko, najbolj očitno filmoma Coffy (1973) ter Foxy Brown (1974) s Pam Grier (iz slednjega si je izposodil celo obliko tipografije v naslovu). Tarantino je pripoved posebej priredil tedaj priljubljeni temnopolti seksualni ikoni, ki jo je imel že od samega začetka v mislih za glavno vlogo (dočim je osrednja junakinja romana Jackie Burke belopolta) in katere kariera je potem doživela bliskovit preporod (tako kot Jože na Tri volte po meteorskem uspehu Šunda). Podobno je veljalo tudi za nekoliko pozabljenega glumaškega veterana Roberta Forsterja (ki si je tukaj prislužil celo oskarjevsko nominacijo) in še eno legendo črnske eksploitacije ter večkratnega Paminega soigralca Sida Haiga v stranski vlogi (nekaj let pozneje ga je iz igralskega naftalina dokončno potegnil Rob Zombie v svojih groteskah House of 1000 Corpses ter The Devil's Rejects). Kot svoj zaščitni znak je kriminalno črno komedijo Quentin podložil tudi s spevnimi melodijami iz tistega obdobja: npr. sijajna Across 110th Street Bobbyja Womacka (1944—2014) oz. glasbena tema iz istoimenske črnske eksploitacije iz leta 1972, Baby Love slavne ženske zasedbe The Supremes in glasbene založbe Motown iz leta 1964, Street Life ameriške R&B pevke Randy Crawford in spremljevalne zasedbe The Crusaders iz leta 1979 (skladba se je leta 1981 pojavila že v filmu Sharky's Machine z Burtom Reynoldsom), Long Time Woman avtorja Lesa Baxterja v izvedbi same Pam Grier (iz filma The Big Doll House režiserja Jacka Hilla iz leta 1971, kjer je tudi igrala), dve veliki uspešnici pionirjev philadelphijskega soula v zgodnjih sedemdesetih The Delfonics (La La La Means I Love You, Didn't I Blow Your Mind This Time) in še marsikaj prijetno arhaičnega. Predvsem pa razen sočnih dialogov, značilnih cineastičnih in pop referenc ter posrečenih poklonov zapuščini ameriške kinematografije Tarantino spet prinaša kopico živopisanih, ekscentričnih, otipljivih in nenavadno poistovetljivih likov: paranoični preprodajalec orožja in jezikavi krajevni gangster Ordell Robbie (Samuel L. Jackson), njegova spotakljivo svobodomiselna podnajemnica, plažna zajčica in občasna tihotapka mamil Melanie Ralston (Bridget Fonda, katere lik je osnovan na resnični igralki Candice Rialson), malce preveč samozavestna, a v resnici ne sila brihtna detektiva zveznega urada ATF Ray Nicolette (Michael Keaton) in Mark Dargus (Michael Bowen) ter seveda glavna akterja denarne spletke, domiselna stevardesa v zrelih letih Jackie Brown (Pam Grier) in uslužni posrednik za varščine Max Cherry (Robert Forster). Vsekakor pa gre omeniti hilarično zabavni lik, ki mi je verjetno celo najljubši: briljantni Robert De Niro (ko je to še bil) v nekakšni nizkoizrazni samoironični vlogi nekdanjega kaznjenca in butastega izterjevalca Louisa Gare. (Za vlogo se je menda potegoval Sylvester Stallone, De Niro je želel sprva nastopiti kot Max Cherry, za ta lik pa so bili nekaj časa v igri Paul Newman, Gene Hackman in John Saxon. K sreči se je casting zasukal povsem drugače.)

Reference ne segajo le do Quentinovih priljubljenih žanrov iz sedemdesetih oz. nekaterih kultov iz preteklosti (uniformirana stevardesa Pam na letališkem pomičnem traku v uvodnem prizoru je spoštljiv poklon vstopu Dustina Hoffmana oz. sloviti uverturi Nicholsovega Diplomiranca iz leta 1967), temveč zanimivo povzemajo tudi njegove lastne filme. Jackiejina bela Honda Civic je namreč isto vozilo kot tisto iz Šunda in drugega dela Kill Billa, njen črn kostim je nosila že Uma Thurman oz. Mia Wallace, tukaj so še bližnji posnetki gramofonskih glav in fetišizem ženskih stopal, kadri iz žabje perspektive oz. prvoosebni pogled s trupla navzgor na njegove morilce, citati iz prejšnjih Tarantinovih scenarijev (npr. "He didn't have a pot to piss in or a window to throw it out" iz filma True Romance) in hudomušni namigi na obskurne motive kinematografije sedemdesetih vobče. A če se vrnem k tisti dodani vrednosti, ki jo omenjam na začetku: Tarantino je čedalje manj izvirno, derivatno in ponavljajočo se hollywoodsko paradigmo obogatil s pomenljivim meta-kontekstom substančnosti, duhovitih dialogov in glumaških performansov (figur, ki marsikdaj igrajo različico samega sebe oz. satirizirajo stereotipnost svojega lika iz starejših filmov) ter tako pustil značilen pečat filmskega ustvarjalca, ki se namesto na infantilne vizualne učinke in podcenjujoče dobičkonosne formule oportunističnih studiev zanaša na tisto, kar je pri sedmi umetnosti najžlahtnejše: fascinantna, inteligentna zgodba, utemeljena na prepričljivem in stvarno zaokroženem dramaturškem konceptu, podkrepljena z briljantnimi ter v samonanašajoči se refleksiji zabavljaško (in sila zabavno) zastavljenimi igralskimi nastopi.



Well, I've flown seven million miles. And I've been waiting on people almost 20 years. The best job I could get after my bust was Cabo Air, which is the worst job you can get in this industry. I make about sixteen thousand, with retirement benefits that ain't worth a damn. And now with this arrest hanging over my head, I'm scared. If I lose my job I gotta start all over again, but I got nothing to start over with. I'll be stuck with whatever I can get.

Film s proračunom (razmeroma skromnih) 12 milijonov je v blagajne prinesel skoraj sedemkratno vsoto in je bil deležen nekaterih prestižnih odličij ali nominacij. Kar pa zadeva Leonardov roman, po katerem je posnet: v slovenščini je v sijajni filmski zbirki Prvinski nagon založbe DZS izšel že leta 1998 in ga seveda najtopleje priporočam (kot tudi vse druge knjige iz taiste serije, če jih še uspete dobiti v zaprašenem kotu kakšne knjižnice).

4 komentarji:

  1. Tudi pri meni je Jackie Brown med TOP 3 kar se Tarantina tiče, le da ga sam uvrščam pred Kill Billa.

    OdgovoriIzbriši
  2. No no, skratka, če pustiva kozmetične detajle, se torej kar strinjava. Zanimivo. ^_^

    OdgovoriIzbriši
  3. hvala kurcu- končno si en dober filem recenzistiral :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Lepo, da si navdušen -- ampak če pobrskaš po blogu malce nazaj v pretekle objave, boš našel še kakšnega (je pa res, da jih zelo veliko ni).

    OdgovoriIzbriši