25. nov. 2014

Lucy (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Vem, najnovejši umotvor Luca Bessona ni več aktualen in o njem je bilo bržčas povedano že vse; a črv dvoma mi je prišepetaval, naj z ogledom ne hitim — in kot kaže, je imel prav. ("Moj me insekt nikad ne vara," bi rekel moj prijatelj Bužac.) Zato tudi ne bom na dolgo razpredal, saj film preprosto ni vreden tega truda.

Junakinja zgodbe, ki zaradi novega sintetičnega mamila CPH4 nenadejano pridobi moč neizkoriščenih umskih zmožnosti oz. v celoti odklene potencial svojih možganov (vrečko modre snovi ji proti njeni volji kirurško vsadijo v telo, da bi jo s Tajvana pretihotapila v Evropo, a se potem razlije in nevarna substanca zaide v kri), na neki točki ugotovi, da je čas najpomembnejše merilo človeka: minevanje časa opredeljuje vse in brez časa nas preprosto ni. Glede tega se avtor scenarija pravzaprav ne moti: problematičen je prav čas. Ako bi Besson svojo traparijo serviral pred petimi ali celo desetimi leti, bi namreč verjetno požel bistveno več pozornosti in naklonjenosti. A ker smo medtem videli marsikaj, denimo Burgerjev Limitless (2011) ter Malickov The Tree of Life (2011), in ker se Besson s svojimi značilnimi stripovskimi elementi že malce ponavlja (saj veste: vratolomni avtomobilski pregoni, stilizirani strelski in pretepaški obračuni, neustrašen ženski lik, poveličevanje tehnologije in zmogljivosti naprav), se tudi njegov projekt leta 2014 ne zdi ravno predmet ultimativnega čaščenja. Pazite: kristalno jasno mi je, da od popkornovsko trendovskega ultra kinetičnega tobogana smrti ne gre pričakovati pretanjenosti in globine kultne Kubrickove Odiseje (1968) — ampak, ironično, prav to je tisto, kar me je tukaj zmotilo. Besson naj raje ostane pri svojem uveljavljenem, dodelanem, prepoznavnem avtorskem receptu (posrečeno uporabljenim v prvem delu Ugrabljene s slaboritnim Liamom Neesonom) in naj eksistencialistično psevdo-filozofijo — ki je tako ali tako le pretveza za prisiljeno gonilo zgodbe — docela opusti ter zabriše v kot. V nasprotnem primeru dobimo nekaj čudnega, kar ni ne tič ne miš; količkaj zahtevnejše gledalce (ki bi pričakovali kaj na ravni Matrice) bo razočaral infantilen prikaz kvazi-nevroloških špekulacij in celo osnovnih premis fizike, retar ljubitelje brezmožganske dinamike pa pretenciozna resnobnost, ki jo skuša vnesti v instantno potrošno zabavo.
Jp, Luc Besson je končno spet posnel nekaj finega, nekaj takega, da mu ni treba biti nerodno. En tak odfukan film, ki sicer ni na prvo žogo, je pa dobro, da gledalec ne utruja preveč svojih možganov z neko pretirano logiko. —Iztok

Krivično bi bilo reči, da je film zelo slab ali da ni kratkočasen (slednje še preveč, saj sredi brezglavega divjanja ničesar zadovoljivo ne pojasni), a po drugi strani tudi ne vzdrži resnejše cineastične presoje: pripoved je luknjasta in moteče nedosledna (z mnogimi kot-da življenjskimi vprašanji, ki ostanejo brez odgovorov), liki so povsem nerazviti in enodimenzionalni, njihovi motivi pa nejasni ter usmerjeni zgolj v upravičevanje površno formulaičnega spektakla. Sivi maček Morgan Freeman spet igra Morgana Freemana, Min-sik "Oldboy" Choi (Taegŭkki Hwinallimyŏ, Chinjeolhan geumjassi, Angmareul boatda) me je bolj kot s surovostjo neusmiljenega gangsterja prestrašil s tem, kako se je postaral, Amr Waked (Syriana, Salmon Fishing in the Yemen) pa tokrat ni posebne omembe vreden. Popolne polomije ga rešujeta predvsem dva dejavnika: (a) osupljiva tehnična plat oz. zares dovršena vizualizacija s fluidnimi time-lapse kadri in čudovito fotografijo (Thierry Arbogast, kdo pa drug), ter (b) Scarlett Johansson, ki je pač spodobna igralka, predvsem pa čedna in vselej na moč gledljiva punca. No, vsaj nekaj.

1 komentar:

  1. Me (se) ne zanima prevec. Besson ze leta pada v formi in mi njegovi novi stil sploh ni vsec. Vseeno, ze zaradi Scarlett...

    OdgovoriIzbriši