27. nov. 2014

Predestination (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Časovni paradoksi so priljubljen motiv znanstvene fantastike oz. filmskih pripovedi o potovanju v času. Saj veste, ko kdo odpotuje v preteklost in skuša spremeniti določene dogodke, da bi tako vzročno vplival na sedanjost (Terminator) ali ko v prihodnosti sreča ostarelo različico samega sebe in svojcev (Back to the Future 2) ali ko kdo sproži kaotični metuljev učinek (The Butterfly Effect) ter spremeni predvideni tok zgodovine ali poskrbi za uresničitev samoizpolnjujoče prerokbe (Twelve Monkeys, The Matrix, Minority Report) in podobno. Z literarno premiso časovnih zank so se že zdavnaj ukvarjali tudi številni sci-fi pisci, med najslavnejšimi so H. G. Wells (Časovni stroj), Isaac Asimov (Konec večnosti), Robert A. Heinlein (Vrata v poletje, Dovolj časa za ljubezen), Kurt Vonnegut (Klavnica pet, Časotresk), Ray Bradbury (Zvok groma), Douglas Adams (Restavracija ob koncu vesolja), Stephen King (11/22/63) in drugi.

Osebno mi je izmed avtorjev tega knjižnega žanra (in tudi sicer) najljubši pronicljivi Stanisław Lem (1921—2006), med njegovimi številnimi mojstrovinami pa nenadkriljivi Zvezdni dnevniki Ijona Tihega (polj. Dzienniki gwiazdowe). V eni od živopisanih prigod tega vesoljskega popotnika junak v časovni zanki (ki jo je povzročil kozmični vihar) sreča samega sebe iz prihodnosti oz. naleti kar na cel niz mlajših in starejših kopij Ijona Tihega iz različnih dni in časovnih obdobij (celo ur in minut), to pa razen hudomušne zagate prinese kopico nepopisno zabavnih posledic. Slavni poljski pisatelj mi je najbolj pri srcu prav zaradi duhovito izraženega satiričnega podtona in artikulirane družbeno-politične kritičnosti (bržčas značilne za mnoge slovanske avtorje), ki prevevata njegova dela; tudi potovanje v času tako ni nič drugega kot prispodoba arthetipske človekove želje po tem, da bi imel možnost spremeniti nekatere stvari v preteklosti (denimo popraviti storjene napake ali izkoristiti zamujene priložnosti) oz. da bi v stremenju po nesmrtnosti in sreči spoznal lastno prihodnost. (Kar sicer spet prinese časovni paradoks.)



Eden od zanimivih časovnih in filozofskih vzročno-posledičnih pojavov je tudi predestinacija (tj. teološki nauk o vnaprej določeni usodi ljudi oz. protiargument paradoksa o svobodni volji) in prav zgodbo s tem naslovom sta avstralska brata dvojčka nemškega rodu Michael in Peter Spierig izbrala za svoj drugi celovečerni projekt v sodelovanju z Ethanom Hawkom (po temačni sci-fi vampirščini Daybreakers, ki me ni baš silno navdušila); v lastnem scenariju sta priredila kratko sci-fi zgodbo slavnega Roberta A. Heinleina z naslovom All You Zombies in film premierno prikazala na festivalu South by Southwest (SxSW) v ameriškem Austinu. Heinleinova novela govori o uslužbencu tajne časovne agencije za vnaprejšnje preprečevanje kriminala (Hawke) v nekakšni vzporedni resničnosti, ki z manipulacijo časovnih zank v različnih obdobjih načrtno kroji potek zgodovine — tako, da se v nizu zaporednih paradoksov slednjič izkaže,  SPOILER  da je možak obenem svoj lastni oče in mati, pa še kaj drugega. V gonji za izmuzljivim sodobnim teroristom (ki v javne stavbe nastavlja bombe in je edini zločinec, ki ga vsemogočnim časovnim detektivom nikoli ni uspelo spraviti za zapahe) se s pomočjo časovnega stroja vse življenje pomika po četrti dimenziji, ne povsem zavedajoč se, da vsak časovni preskok (kolikor dlje v času se človek prestavi) prinese tudi neželjene stranske učinke: preganjavico, patološki sindrom nezmotljivosti in končno blaznost ter demenco. V sirotišnico načrtno dostavljeni dojenček s prirojeno dvospolnostjo, začasna služba v nekem baru, kjer bo srečal skrivnostno brezspolno osebo (Sarah Snook), ki pod psevdonimom piše priljubljeno kolumno v ženski reviji, operativna sprememba spola zaradi komplikacij pri spočetju in rojstvu otroka, dvoumna in zavajajoča navodila šefa tajne organizacije (Noah Taylor), vse to služi končnemu cilju, ko naj bi v poslednji nalogi prijel skrivnostnega "Sikajočega bombaša" — vendar ni vse tako preprosto. Ali morda v resnici lovi samega sebe? Predvsem pa: ali sploh ima kakšno možnost izbire, ali pa je enostavno prisiljen v natančno (vsakokratno) prirejanje dogodkov v ustreznem časovnem ciklu, če naj njegova resničnost in on sam sploh obstaja?



Seveda je mogoče filmskemu prikazu časovnega paradoksa očitati marsikaj: logiko, doslednost, matematično pravilnost sosledja in iz nje izpeljane motive likov. A ker gre za verno adaptacijo knjižne zgodbe, teh simptomov kajpak ne gre pripisati režiserjema in scenaristoma — pač pa lahko kvečjemu ugotovimo, kako so vsi skupaj opravili svoje delo. Osebno menim, da so se brata Spierig in vsa igralska zasedba odrezali nadvse solidno; servirali pa navdihujočo, intrigantno in domiselno razgrnjeno zgodbo o relativnosti percepcije potlačenih plati lastne osebnosti. (Tudi duševnost se z leti spreminja in človek se sprašuje, "kam so šli" vsi tisti aspekti njega samega, ki se jih spominja iz preteklosti.) Glumaške predstave so prepričljive in režija zanesljiva, minimalistična mizanscena brez pretiravanja s posebnimi učinki pa vzbuja žlahten vtis spretno zastavljene sci-fi retro-noir kriminalke. In kaj me je zmotilo? Mestoma nespretno mešanje časovnih niti, proti koncu vidno upehani ritem, razmeroma predvidljivo napeljana dramaturška linija (ki že dolgo pred dejanskim epilogom nakazuje razplet), predvsem pa pomanjkanje samokritičnega (ali satiričnega) psihosocialnega podtona, ki bi jasneje odražal parabolo o zgrešeni samopodobi ter s časom pešajoči racionalnosti oz. bi z literarno metaforiko opozarjal na osnovno pripovedno srž: razgaljenje človeškega bitja z vsemi njegovimi strahovi, travmami in izkrivljenimi predstavami o lastni življenjski vlogi. (To bi najbrž zahtevalo daljšo režisersko kilometrino.)

1 komentar:

  1. Jp, se strinjam z vsemi minusi, še posebej pa bode v oči ta prisiljeni twist, ki je gledalcu jasen že kmalu po začetku srečanja. (in glede na videno nima nekega velikega smisla, je pa pravi mindfuck)

    Zame je vrhunec filma zagotovo ko John sreča Jane in se vanjo na mah zaljubi. Koliko bolečine in čustev je skrito v tej kratki sekvenci.

    OdgovoriIzbriši