9. nov. 2014

The Babadook (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

Avstralske igralke Jennifer Kent se bo nemara kdo spomnil iz filmov The Well (1997) ali Babe: Pig in the City (1998), cineastično občestvo pa je letos na filmskem festivalu Sundance presenetila kot scenaristka in režiserka, ko je tam predstavila celovečerni prvenec The Babadook, razširjeno adaptacijo svoje kratkometražne zgodbe Monster (2005). Film z razmeroma skromnim proračunom poltretjega milijona (manjšina sredstev je bila zbrana na portalu Kickstarter) odtlej navdušuje ljubitelje srhljivk po vsem svetu, nadarjena filmska ustvarjalka pa je kritikom in občinstvu povrnila upanje o tem, da je v času puhlih PG-13 sequelov in plastičnih rimejkov vendarle mogoče posneti odličen, učinkovit in predvsem simbolno pomenljiv žanrski izdelek; brez popkornovsko cenenih trenutkov -BU!- in neumestnih instantnih poskokov, ki ne vodijo nikamor — temveč na osnovi prave, otipljive groze, ki se skriva v bolestni duševnosti ljudi.



Namreč, ne bi se mogel bolj strinjati s spletnim filmskim kolegom Chrisom Stuckmannom, ki pronicljivo razglablja o tem, kaj je največja težava današnjih grozljivk: razvajenost puhloglave publike (s pričakovanji na najnižji prečki kurje lestvice), utemeljena na oportunizmu pohlepnih studijev, ki nam že nekaj let po metodi najmanjšega skupnega imenovalca (beri: čim več dobička za čim manj substance) servirajo prazne, nezapomnljive ter lahkotnemu kratkočasju namenjene CGI instalacije krvi, gravža in butastih najstnikov. Ljudje so sčasoma pozabili, kaj je to pristna, polnovredna groza; žanrske elemente suspenza, arhetipskih fobij, anticipacije strahu in razbremenitve napetosti pa enačijo z nenadnimi glasnimi zvoki in hipnimi prestrašenji brez vsakršnega konteksta ali vsebine. Ogled filma je že zdavnaj postal le še nezahtevna potrošnja zabave in eden od načinov, kako z občutkom nekakšnega dogajanja preživeti (še en) dolgočasen večer v družbi bebavih sošolcev; k temu nemalo prispevajo filmski napovedniki, ki so v želji, da bi v kinodvorane privabili čimveč njih, nesramno zavajajoči. Tukaj opisani film je namreč vse prej kot pripoved o strašljivem stvoru ali obsedenosti.

Jennifer Kent prinaša sijajno alegorično študijo manične depresije ovdovele matere Amelie (briljantna Essie Davis), ki je pred mnogimi leti izgubila moža v avtomobilski nesreči na poti v porodnišnico, kjer se je potem rodil njun sin Samuel (Noah Wiseman): prisrčen, vendar čudaški in težaven deček, obseden s pošastmi, čarodejskimi triki in priročnim, doma izdelanim orožjem (ki naj bi ga zavarovalo pred vsiljivci iz nočnih mor). Materino počasno drsenje v norost je razen dolgoletnega potlačenega žalovanja in njene kronične nespečnosti tudi posledica globokega občutka krivde, ki jo čuti v odnosu do sina: nezavedno mu pripisuje odgovornost za očetovo smrt (you don't know how many times I wished it was you and not him who died), njena čustva zavračanja lastnega otroka pa v ženski sprožajo patološko razdvojenost, ki slednjič prebudi "pošast v njej" — srhljivega "gospoda Babadooka" oz. temačni bavbav s cilindrom in dolgimi kremplji iz otroške pop-up kartonske knjige. (BABADOOK > A BAD BOOK) Amelia se zaveda svojega stanja, a se preprosto ne more premagovati; šele ko duševna bolezen resno načne že tako stresen obstoj enostarševske družine in ogrozi sinovo življenje, se ji sklene zoperstaviti. Vendar se temne plati svoje osebnosti nikoli ne bo zares znebila (you can't get rid of the Babadook); lahko jo le po najboljših močeh ukroti, nekoliko udomači, se na racionalni ravni sprijazni s svojim stanjem oz. "pošast" zaklene v "klet" lastne duševnosti ter njen nenasitni tek obvladuje z občasnim hranjenjem (beri: zdravili zoper depresijo).



Kentova ni ustvarila le sijajne prispodobe te čedalje pogostejše duševne motnje (v žanrskem kontekstu psihološke grozljivke), temveč poskrbi tudi za trpek družbeni komentar v obliki (negativno nastrojene) okolice oz. njenih znancev in svojcev, z zoprno sestro in šefinjo na čelu, ki brez vsakršnega sočutja obsojajo in se zgražajo nad pomilovanja vredno Amelie. K njej iz šole pošiljajo brezbrižne birokrate iz socialne službe, ki naj bi presodili, ali "neuravnovešena" ženska sama sebi in sinu predstavlja kakšno nevarnost. Edina, ki jo razume in ji je pripravljena pomagati, je prijazna ostarela vdova v sosednji hiši, ki boleha za Parkinsonovo boleznijo; Amelia bo morala bolj ali manj sama premagati lastne bolezenske ovire in ozavestiti svoje sindrome, če želi imeti normalno družinsko življenje.

Nenavadno simpatetična zgodba s strašljivo surrealnim, nestvarnim pridihom (vsaj, kakor stvari in druge ljudi skozi svojo izkrivljeno perspektivo dojema Amelie) me je hipoma spomnila na podobno pozunanjenje duševnih težav v atmosferičnem Sánchezovem projektu Lovely Molly (2011), ki se prav tako ponaša z izjemnim režiserskim in scenarističnim doprinosom, opresivno paranoičnim vzdušjem ter prepričljivo igralsko predstavo osrednje junakinje (Gretchen Lodge), ki istočasno zbuja odpor in sočutje. Oba filma najtopleje priporočam ne le ljubiteljem žanra, ampak tudi širše.

3 komentarji:

  1. Kaj pa filmu zmanjka do višje ocene? Tega v opisu nekako nisem zasledil.

    OdgovoriIzbriši
  2. Po mojih merilih je sicer 8/10 precej visoka ocena, ki je ne namenim čisto vsakemu filmu. Ampak če te prav razumem, bi si film zaslužil še višjo? Mogoče, a bo moral še malo dozoreti; kar je več, ponavadi primerjalno dobijo filmi, katerih vrednost se je naredila tudi s časom. Vtis 9/10 sem nazadnje prisodil filmom Jackie Brown (1997), Unforgiven (1992), Psycho (1960), Vertigo (1958), Requiem for a Dream (2000) in tako naprej. Se ti zdi, da je isti kategoriji? :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Za ta film je vsakršna ocena previsoka. A bi si moral pred ogledom prebrati knjigo?
    Zmoti me nerazumevanje in tudi v srhljivosti ni dovolj kvalitete. Filmu se preveč pozna, da je res prepoceni.Za tak denar glede na filme je vsekakor predober, vendar me ni navdušil. Zakaj si moramo prebrati zgodbo, da vemo o čem se gre v filmu pa gledamo nešteto kao " groznih scen".
    Medtem, ko zgodba zveni izjemno in mogoče kdo kdaj posname kaj kvalitetnešega na to temo.

    Nisem zasledil ogleda filma
    "Relatos Salvajes aka Wild Tales"
    Če ga še nisi gledal. Film je skoraj brez napake. Za leto 2014, ko je posnet, pade v top 3 filme.

    OdgovoriIzbriši