18. nov. 2014

Warrior (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Nekateri recenzisti™ so še v odraslih letih prepričani, da obstaja filmska zvrst, ki ji rečemo "borilni film"; v to špuro™ pa naj bi sodili retardizmi o junaškem pravičniku, ki na ulici deli leteče brce nepridipravom (ker so mu denimo umorili ujca ali kaj podobnega), ali pa nebuloze o naivnem prostodušnežu, ki je (tudi s pomočjo vsemogočnega senseija) čez noč postal mojster borilnih veščin in se potem na mednarodnem turnirju maščuje svojemu težaku. Značilni predstavniki tovrstnih pravljic so mladinske pripovedi tipa The Karate Kid (1984) ter pretepačine s Stipetom Segalovićem ali Žan-Hlodom von Dummom (govorim o filmih, ne o resničnih športnih izkušnjah glumačev). Seveda taka zvrst ne obstaja v nobenem resnem filmskem analu, zato pa kinematografija pozna denimo športno dramo in sem sodijo vsi filmi, katerih dogajanje se odvija v ringu ali podobni borilni areni. Vsi — ali pa vsaj tisti spodobnejši — imajo skupno to, da njihovo bistvo ni v fizičnem obračunu med nasprotniki, še manj pa je njihova vrednost v infantilnem zadoščenju (gledalca), ker se je "nekdo nekomu maščeval". Take skrajno poenostavljene pripovedi premorejo enako podobnost z resničnim življenjem ali dejanskim športom kot "borilne veščine", ki jih prikazujejo: baš nikakršne.



Spopad v športni areni je seveda metafora za neizprosne udarce življenja samega; modrice, kri in znoj pa prispodoba za trpko eksistenco marginaliziranih deprivilegirancev, ki se v boju z lastnimi demoni trudijo poseči po (ameriških) sanjah o boljši prihodnosti, slavi ali vrednotah človečnosti. Vse tovrstne drame od Rockyja (1976) do Punčke za milijon dolarjev (2004) govorijo o deziluziji, obupu in trpljenju socialnih izobčencev; predvsem pa o moralni odrešitvi ter navdihu, ki ga prinese zmagoslavje neupogljivega človeškega duha. Resnična zmaga ni gromki pozdrav prvaka v ringu, temveč utrujeni pogled poraženca, ki je v neenakem boju zastavil vse, saj razen ponosa ni imel česa izgubiti. (Zdaj veste, zakaj je prvi Rocky edini omembe vreden film v ridikulozni boksarski franšizi Silva Žrebca.)

Zgodba ameriškega režiserja in scenarista Gavina O'Connorja doživeto izpostavlja družinsko dramo odtujenih bratov Brendana (Joel Edgerton) in Tommyja Conlona (Tom Hardy) ter njunega surovega očeta, zapitega starega irskega pankrta Paddyja (Nick Nolte). Ta je zavoljo lastnih ambicij mladega Tommyja od nekdaj vzgajal v rokoborskega prvaka (za cilj si je zastavil preseči število zmag slavnega olimpijca Theagenesa s Thasosa), zanemarjeni starejši Brendan pa je skušal srečo poiskati z ženo in otroki. Častihlepje in sebičnost sta slednjič naredila svoje; brezbrižni Paddy je Tommyja prepustil umirajoči materi, sam pa poslej iskal uteho v kozarcu žganice. Medtem ko se je Brendan kot priljubljeni šolski učitelj ustalil v miru predmestja, so razočaranega Tommyja čakale še grozote vojne v Iraku in tragična smrt najboljšega tovariša med ameriškimi marinci. Po mnogih letih je Paddy ozdravljeni alkoholik in novorojeni kristjan (ki se napaja z alegoričnostjo Moby Dicka), Brendanu zaradi nezmožnosti odplačevanja hipoteke grozi bankrot in bančni zaseg hiše (denar zakoncev je odtekel za operacijo bolne hčere), razrvani in jezni Tommy pa se od nikoder pojavi na očetovem pragu. Med nekdanjimi rokoborci kmalu završi novica: v Atlantic Cityju bodo priredili svetovni turnir mešanih borilnih veščin Sparta z nagradnim skladom pet milijonov. Brata sta se že preizkusila v smrtonosni disciplini MMA in oba krvavo potrebujeta denar: Brendan za poplačilo dolgov, Tommy pa za vsaj delno kompenzacijo stiske vdove umrlega soborca. Jasno, brata se bosta nazadnje soočila v ringu; tam bodo vnovič prišle na plano stare zamere, skupno sovraštvo do roditelja, neznosna žalost in grenkoba razbite družine.



Filmu, ki daje z razmeroma premočrtno zgodbo vtis že videnega (nemara celo s pridihom nečesa rahlo stereotipnega), je mogoče očitati tudi sumljivo prikladen in v čustveno katarzo oportunistično usmerjen epilog; vendar je zaradi tehnične dovršenosti, spretne režije, stvarnega scenarija in vrhunskega igralskega nastopa razplet ganljiv in ne odkrito patetičen. Hardy pričakovano blesti (za vlogo je pridobil 14 kg mišične mase), zanimivo nizkoizrazni Edgerton je prepričljiv, Nolte pa v briljantnem meta-referenčnem prikazu ostarelega pijanca bržčas preprosto igra samega sebe (oskarjevska nominacija za stransko vlogo), približno nekako tako kot Mickey Rourke v sijajnem Rokoborcu (2008) Darrena Aronofskega. Iskreno poistovetljiva in tudi v borilni areni dobro uprizorjena družinska drama o odpuščanju ter pomenu krvnih vezi (navdihnila jo je resnična zgodba ameriškega učitelja Richarda Jaya Franklina, ki je prav tako sodeloval na UFC borbah), kakršne ni bilo od leto poprej posnete biografske boksarske drame o polbratih Dickyju Eklundu in Mickyju Wardu The Fighter (2010) z odličnim Christianom Balom.

1 komentar: