20. dec. 2014

Another Earth (2011)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●●○○

I shall be telling this with a sigh
Somewhere ages and ages hence:
Two roads diverged in a wood, and I —
I took the one less traveled by,
And that has made all the difference.
Robert Frost, The Road Not Taken

Ne vem, kdaj sem nazadnje zaporedoma pisal o dveh filmih istega ustvarjalca; ampak prvenec nadarjenega scenarista in režiserja Cahilla sem si (po njegovem drugem celovečercu, o katerem pišem spodaj) preprosto moral še enkrat ogledati — in če že prvič nisem strnil vtisov, naj jih vsaj zdaj: na kratko, da ne bi komu pokvaril presenečenja. Čudoviti film je vsekakor vreden ogleda.

Ne le, da (mi) neodvisna produkcija med redkimi vrača zaupanje v ameriško kinematografijo, ampak se pri nekaterih sijajnih projektih nedvomno pozna tesno sodelovanje med njihovimi avtorji. Tokrat sta to Mike Cahill in osrednja igralka Brit Marling (podobno velja za njun I Origins), ki si enakovredno delita scenaristično pezo; zamisel o zgodbi se je porodila, ko sta se nekoč pogovarjala o tem, kako bi bilo srečati samega sebe. Film so s smešno majhnim proračunom 100 000 dolarjev posneli v njegovem domačem kraju New Haven v ameriškem Connecticutu in Cahillu so pri tem večkrat brezplačno pomagali kar znanci in prijatelji. Tudi William Mapother (In the Bedroom) je na priporočilo Marlingove pristal na sodelovanje za borih 100 dolarjev na dan — vendar je treba poudariti, da se skromna produkcijska vrednost filmu nikakor ne pozna; nasprotno, z digitalko Sony EX3 posneta minimalka je z modrimi filtri navdušujoče estetizirana, čista in brezhibno zmontirana izkušnja (vse Cahill), podložena s sijajno glasbeno kuliso (Fall on Your Sword, Phil Mossman). Dokaz, kaj je mogoče doseči z navdušenjem in ljubeznijo do sedme umetnosti.



Konceptualna zasnova filma Another Earth ni znanstvena fantastika; v nič večji meri se poslužuje premise o planetu dvojčku, ki se nenadoma od nikoder približa Zemlji, kot to počneta Tarkovski v svojem Solarisu (1972) ali von Trier v svoji istega leta posneti Melanholiji (2011): zgolj kulisa in ogrodje za alegorični prikaz človekove duševnosti in zrcalni odsev njegove imaginacije. Prav odsotnost žanrskih elementov in tehnikalij (ki ponavadi služijo zgolj vizualni fascinaciji) še bolj poudari domišljijsko plat zgodbe in izkristalizira njeno sporočilno vrednost. Seveda ne gre za "še eno Zemljo", temveč za abstraktno fantazijsko postavko podvojevanja časa in razcepljenja prostora na dvoje paralel (Przypadek, La double vie de Véronique, Sliding Doors), ki simbolno tematizira obžalovanje storjenih napak in odločitev v preteklosti (oz. izbire "napačne poti"), človekovo arhetipsko osamljenost in njegovo kompenzacijo eksistenčne krivde v namišljeni vzporedni resničnosti, kjer naj bi bil mogoče deležen "še ene priložnosti".
Film nima pojma, ali naj bo scifi ali trpeča drama. Ali naj gledalca očara ali spravi v depresijo. Ali naj bo zanimiv ali dolgočasen. Zaradi tega vsaj zame ni ne tič ne miš, kot radi rečemo. —Iztok

Omeniti velja, kako prepričljivo, brezhibno se odreže igralska ekipa. Redko vidimo (ameriški) film, ki je tako intimno razumljiv, iskreno ganljiv in pristno poistovetljiv, ne da bi brenkal na klišejske strune patetičnosti in razčustvovane čezlužniške tragičnosti. Marlingova je preprosto fantastična; pozna se, da upodobi lik, ki ga kot njegova ustvarjalka globoko razume ter zlahka intuitivno posvoji. S spretno predstavo in zanesljivo Cahillovo podporo pričarata navdihujoče doživetje zmagoslavja človekove integritete in odrešilne moči odpuščanja (drugim in sebi). Močno priporočam.

1 komentar:

  1. Videl pred leti, priznam, da skoraj v celoti pozabil.

    http://paucstadt.blog.siol.net/?s=another+earth

    Bi ga pa veljalo še enkrat pogledati. Definitivino pa v kratkem pade I, origin. Me mika, prav gotovo.

    OdgovoriIzbriši