9. dec. 2014

Fury (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Ideals are peaceful. History is violent.

Kje naj začnem? S pozitivnimi stvarmi, pravi obča teorija filmskega kriticizma. (Saj ne, da sem jaz kritik, a vseeno.) Goli tehnični plati resnično ni kaj očitati; kinematografija oz. vizualizacija in kamera (Roman Vasyanov), scenografija, kostumografija, mizanscena (posebej bojnih) prizorov, montaža (Jay Cassidy, Dody Dorn), dinamična komponenta, vse to je odlično. (Spominja na kakšno novodobno igralno simulacijo.) Razpoloženjska glasbena podlaga (Steven Price) resda občasno zveni oportunistično dramatično in sumljivo usmerjeno v ustvarjanje emotivnega odziva, vendar je umestna, spevna in zapomnljiva. Režija Davida Ayerja je po dramaturški plati suverena in tudi igralski performans je večinoma soliden, dasiravno brez kakšnega oskarjevskega presežka. A naj se za hip pomudim prav ob slednjem, saj je razlog za nižjo oceno, kot bi jo kdo od takega filma pričakoval. Liki so sicer dovolj artikulirani in zadovoljivo karakterizirani, posebej sta mi bila všeč Michael Peña kot Trini 'Gordo' Garcia ter — tokrat sila presenetljivo — Shia 'FuckFace' LaBeouf kot Boyd 'Bible' Swan. Brazgotinasti Brad Pitt v vlogi poveljnika ameriškega tanka Dona 'WarDaddyja' Collierja (oz. resnejše, izmozgane in ne tako zabavljaške različice poročnika Alda 'Apača' Raina iz Neslavnih barab) bolj ali manj spet igra Brada Pitta in kakšne eksotične značajske transformacije ne gre pričakovati. Najbolj se čudim izboru Logana 'Percyja Jacksona' Lermana kot mladega pisarniškega pribočnika Normana Ellisona; pa ne zaradi mlečnozobosti, ki jo zahteva tak lik, temveč zavoljo vprašljive glumaške spretnosti (čeprav je to verjetno njegova najboljša vloga doslej). Bi se kakšen Paul Dano ali Jamie Bell ali Eddie Redmayne ali Emile Hirsch bolje odrezali? Prav gotovo.
Eden najboljših filmov letošnjega leta in ultimativni double bill s filmom The Beast Of War iz leta 1988. Resnično dober film vreden ogleda v kinu. Magari trikrat, da gledalec pride k sebi in spočije oči ter možgane. In prizori, pizda so nekateri res briljantni. [...] Če rečem, da gre za eno najboljših predstav Brada Pitta, ne zgrešim kaj dosti. Res je super, tako kot vsi ostali, ki sestavijo skrajno učinkovito in gledljivo paleto besa, strahu, poguma, odločnosti, živčnosti, obešenjaškega vedenja in prijateljstva, ki je na tak način mogoče samo v jebenem tanku. Ocena: 9/10 —Iztok

Kakorkoli, do tod vse lepo in prav. Ameriški tankec v zadnjih dneh druge svetovne vojne prečesava blatne nemške vasi in čisti zadnje ostanke obupanega odpora zeljejedih, ko je že jasno, da vihra v Evropi ne bo več dolgo trajala — na preizkušnji bo tovarištvo, pogum in etika žrtvovanja za višje cilje. Vemo: vojna je kruta reč, ki trajno zaznamuje vse strani v konfliktu; na kocki ni vojaška ali politična zmaga, temveč preživetje človečnosti. Klavstrofobičnost ujetosti v kovinskem stroju kot prispodoba za prepletenost življenjskih bitk in neizbežnost civilizacijske vloge posameznika. Tisto, kar me je zmotilo, je pak scenarij Davida Ayerja, ki mi — naravnost povedano — baš ni kdo ve kako všeč. Večinoma se trudi oponašati motive iz neprimerljivo boljšega Privatnika Ryana (1998): denimo prizor, ko se poveljnik skrije pred svojimi vojaki, da ne bi videli njegovega psihičnega zloma (le to je, da Pitt še v dveh naslednjih življenjih ne bo dosegel Hanksovega performansa); lik nedolžnega, izobraženega mladeniča, ki nekako ne sodi na bojišče (zrcalen naivnemu desetniku Uphamu v Ryanu); dilema ravnanja z zajetim nasprotnikom (ki tokrat pravzaprav ne predstavlja dileme) in takojšnjega deljenja pravičnosti; arhetipski kontrast kulture in omike sredi vojnega opustošenja in norosti (oz. prizor za mizo v hiši z obema Nemkama) in pa seveda obvezno finalno žrtvovanje poveljujočega, ki naj služi kot navdih in vzor zanamcem — potem ko je v rambovskem slogu z onesposobljenega tanka ter smrtno ranjen lastnoročno pobil skorajda celoten bataljon esesovcev. Taki senzacionalizmi (med vrsticami podloženi tudi z domoljubjem in oviti v versko analogijo) me jezijo in motijo ter po nepotrebnem jemljejo substanco avtentičnosti, ki jo Ayerju sicer uspe dobro prikazati. Po drugi strani pa je predvidljiv kot pasji piškot: da bo prostodušni mulec preživel, je kajpak jasno od prvega hipa, ko ga zagledamo; v nasprotju z Ryanom, kjer se šele na koncu razodene, kdo sploh je pripovedovalec. (Norman, earn this. Earn it.) Podobno velja za dokaj prežvečene stereotipe o globini človeške nravi (denimo lik prekaljenega vojščaka na eni strani in senzibilne pesniške duše, polne navdihujočih citatov, na drugi) ter za razmeroma enostranski prikaz vojskujočih se strani. V nasprotju z veliko boljšo alegorijo o dobrem in zlem Platoon (1986), na katero takisto namigne (tudi z epilogom), Ayerju ne uspe niti to, da bi se gledalec poistovetil z ameriškimi "dobrimi fanti", kaj šele z "grdimi nacisti". Rezultat: sporočilno boljših in celostno bolj izvirnih (vojnih) filmov je toliko, da jih nima smisla naštevati.

5 komentarjev:

  1. Ayer mi je že od prvenca Harsh Times všeč kot režiser. Filmi so mi generalno všeč, a pri vseh je manjkalo tiso nekaj, kar bi ga dvignilo v višjo ligo.
    Upal sem, da je Fury izdelek, pri katerem mu je končno uspelo narediti presežek.
    Pogledal ga bom, a ker zaupam tvoji oceni, z bistveno skromnejšimi pričakovanji.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da bo tvoj pristop boljši od mojega. Mogoče sem bil celo prestrog, to pa prav zato, ker so bila pričakovanja (ob vseh hvalospevih) precej visoka. Kakorkoli: soliden izdelek, vsekakor pa kot vojna zgodba noben presežek.

    OdgovoriIzbriši
  3. Pogledano. Morda bi dal pol točke več. Začetek, oz. prva polovica več kot solidno. Na koncu tisti kamikaze šov zadevo zagreni. Sploh ta patriotizem, ameriško junaštvo etc. Scenaristično morda res podhranjen, a tehnično bomba.

    OdgovoriIzbriši
  4. Imaš prav, tudi sam bi mu verjetno za določene plati lahko dal celo piko več; nikakor pa na razumem nekaterih neverjetno visokih ocen (pa ne govorim samo o Gartnerju) in resnih primerjav z Ryanom. Meni to niti slučajno ne gre.

    OdgovoriIzbriši
  5. Z oceno se skoraj strinjam, morda 7/10. Nekatere scene so "skoraj" zelo dobre. Ker je Pitt vrhunski igralec, je škoda, da nekatere nelogične, smešne scene uničijo film, ki je pač predstavljen v realni vojaški luči, zato ne moremo 1/3 filma mižati.
    Film izgleda, kot, da bi se izmenjevali 2 skupini scenaristov in režiserjev. Ena od teh je "rambo" varianta.

    OdgovoriIzbriši