19. dec. 2014

I Origins (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Neodvisni ameriški scenarist in režiser Mike Cahill je pred dobrimi tremi leti s svojim prvencem Another Earth (2011) navdušil občinstvo in žirijo na festivalu Sundance, pozneje pa pobral še nekaj prestižnih filmskih odličij na različnih cineastičnih prireditvah. Z alegoričnim prikazom neznosne osamljenosti in motivov obžalovanja (oz. metaforo bremena krivde, kjer se je človek prisiljen "soočiti sam s seboj") je nakazal smer, ki jo bo kot filmski ustvarjalec ubiral tudi v prihodnje: izvirne, inteligentne, pretanjeno nizkoizrazne in domišljene zgodbe o dilemah sodobne eksistence, človekovem nazoru in njegovih moralnih imperativih.
Another Earth, ki mu je šlo dobro na zadnjem Sundance festivalu in je nekaj nagradic ter nominacij pobral še na raznih festivalih neodvisnega filma, ima resda okej idejo dekleta (Brit Marling), ki stopi v hišo moškega (William Mapother), ki je zaradi nje pred leti v prometni nesreči izgubil družino, toda film je tako zelo sterilen, tako zelo dolgočasen in tako zelo prazen, da me je bolela glava in da bi tudi sam z veseljem odpotoval na “drugi planet”, ki ga na nebu gledajo glavni junaki. Jp, tole je trpeči scifi, depresivna štorija mladenke in moškega, ki nima pojma, da se je zaljubil v punco, ki bi ji najraje zavil vrat, če bi jo kdaj srečal v živo. —Iztok



Pričakovanja ob njegovem drugem neodvisnem (in avtorskem) celovečercu, ki ga je tudi tokrat premierno prikazal na (letošnjem) Sundancu, so bila potemtakem zastavljena razmeroma visoko — in brez zadržkov lahko rečem, da jih je Cahill zanesljivo upravičil. Še enkrat prinaša stvarno, tehtno, sočutno ter nenavadno intimno refleksijo o nekaterih najpomembnejših vprašanjih, ki tarejo post-moderno družbo — s strogo racionalnim znanstvenim pristopom prikrajšano za vsakršno duhovno dimenzijo ter tako osiromašeno za občutenje in doživljanje nekaterih najpomembnejših vprašanj obstoja in transcendence: npr. vere v selitev duš in reinkarnacijo.

Molekularni biolog Ian Gray (Michael Pitt) je vse življenje obseden s človeškim očesom oz. edinstvenim in neponovljivim vzorcem šarenice. Kot izpričani atetist skuša z utemeljitvijo posamičnih razvojnih faz očesa dokazati njegovo evolucijsko preobrazbo (oz. poiskati živalski izvor prvobitne genske zasnove oči) in ovreči tezo kreacionistov o tem, da za tako kompleksnim organom stoji višji načrt Stvarnika. Težko sprejema trdno prepričanje svojega dekleta in sorodne duše Sofi (ki jo je srečal po spletu nenavadnih okoliščin na študentski zabavi) o tem, da obstajajo nekatere neotipljive ravni bivanja in percepcije, ki pa jih vsi ljudje niso sposobni zaznati — tako kot slepi črvi, ki jih on uporablja pri laboratorijskih raziskavah; če ne vidijo svetlobe, to še ne pomeni, da je ni (ali da je te živali ne morejo zaznati kako drugače). Po tragični izgubi se skrušeni dr. Gray poroči s svojo asistentko (Brit Marling) in nadaljuje pionirske eksperimente, ki slednjič obrodijo bogat sad in potrdijo njegove teorije; v znanstvenem svetu pa se čedalje bolj uveljavlja biometrična identifikacija in sestavlja obsežna baza podatkov o vzorcih človeških šarenic po vsem svetu. Znanstvenika in starša majhnega sina po naključju naletita na nepredstavljivo naključje, skorajda čudež: neznana sedemletna deklica v Indiji ima identičen očesni vzorec kot oseba, ki je pred sedmimi leti umrla. Dr. Gray je odločen raziskati nedoumljivi slučaj in ga nedvoumno potrditi ali ovreči s statističnim poskusom. Ali pa je oko zares "okno v dušo" človeka?



Brez ovinkarjenja povem: Michael Pitt se mi (pričakovano) zdi odličen in tudi njegova soigralka Brit Marling (ki je imela osrednjo vlogo v Another Earth) ne zaostaja; skupaj ustvarita fantastično, ganljivo prispodobo o zabrisani ločnici med znanstveno izmerljivim oz. dokazljivim in tistim duhovnim svetom, ki ga izpričuje zgolj osebno doživetje. Morda bo koga (spet) zmotilo počasno, kontemplativno vzdušje; sam pa bi se mogel obregniti ob tematsko razdrobljenost in časovno usklajenost oz. neenakomerni tempo scenarija, ki se ponekod (pre)dolgo mudi ob nekaterih dogodkih (ki bi jih lahko podal hitreje) ali mestoma preskakuje nekatere pomembne čustvene poudarke (ki bi jih lahko utemeljil bolj prepričljivo in globlje). Vendar tudi taki obrobni pomisleki ne okrnijo celostno sila pozitivnega vtisa o pomenljivi, pozabljeni plati sodobne, prazne eksistence, s privzeto samoumevno logično-analitično paradigmo ločene od človekovega duhovnega bistva: njegove zmožnosti upanja.

Ni komentarjev:

Objavite komentar