13. dec. 2014

The Equalizer (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Najnovejši umotvor ameriškega režiserja Antoina Fuquaja (Training Day) in njegovega šampiona Denzela Washingtona (Glory, Malcolm X, Philadelphia, Crimson Tide, Fallen, The Siege, The Bone Collector, John Q, Man on Fire, The Manchurian Candidate, Déjà vu, American Gangster, Unstoppable, 2 Guns) je nastal na osnovi istoimenske serije ameriške televizijske mreže CBS v osemdesetih. V njej je Edward Woodward (The Wicker Man) upokojeni vohun s skrivnostno preteklostjo in z naborom posebnih veščin, ki dolgoletno znanje uporablja za deljenje anonimnega pravičništva na ulici, v imenu majhnega človeka in nemočnih žrtev kriminala. Med leti 1985 in 1989 so v štirih sezonah posneli 88 epizod priljubljene nadaljevanke.

Fuquajev akcijski triler bi bilo med celovečerci zadnjega časa mogoče še najustrezneje primerjati z ambiciozno visokooktansko Bessonovo sci-fi preganjavščino Lucy (2014): sijajno posneta zgodba (kamera Mauro Fiore) z vzdušno glasbeno podlago (Harry Gregson-Williams), stilizirano dinamična in kratkočasna pripoved, z vso obrtniško odličnostjo in (povečini) ustreznim dejavnikom zabavnosti, močno sloneča na performansu osrednjega protagonista — vendar fizikalno nesmiselna, dramaturško nedosledna in tematsko docela absurdna, brez vsakršne sporočilne vrednosti. Denzel je gotovo karizmatičen igralec z magnetično prezenco (ugotavljam, da sem si ogledal presenetljivo veliko njegovih filmov), a temeljno vprašanje ob nazadnje videnem se glasi: je to dovolj, da filmu odpustim vse druge, kričeče in naravnost smešne pomanjkljivosti?



Zadržani, pragmatični intelektualec Robert McCall (Denzel) ob nočeh, ko ne more spati, rad bere knjigo v miru svoje omiljene obedovalnice v soseski; in tam sreča v prostitucijo prisiljeno Teri aka Alino (Chloë Grace Moretz), last krajevne ruske mafije in izkoriščevalskih trgovcev z belim blagom. Ko jo nekega večera hudo pretepejo in dekle konča v bolnišnici, je za Roberta to kaplja čez rob: očitno bo treba pozabiti na upokojitev in nizkoprofilno življenje pod krinko prijaznega uslužbenca v prodajalni s tehniko. Njegov odkriti, sprva vljudni predlog, da bi Alino odkupil, pri njenem surovem zvodniku naleti na posmeh in zaničujoče pomilovanje; zato Rusi hipoma naletijo na Robertove hitre pesti, rezila in druge priročne ubijalske pripomočke. Nedoumljivi dogodek odmeva v zločinski skupnosti in iz Kremlja kmalu prispe odposlanec samega vsemogočnega oligarha Puškina ter specialist za reševanje tovrstnih zapletov Teddy aka Nikolaj (malce stereotipni in ponavljajoči se Márton Csókás), da bi ugotovil, kdo jim kvari čezlužne posle — in ga naučil kozjih molitvic.

To tod vse dokaj lepo in prav, v zadnjem dejanju pa se zgodba iz še vzdržne in zadoščenja polne četrte prestave pomakne v groteskni hyper-drive oz. prelevi v ridikulozno streljaško-pretepaško farso, ki gre čez vse meje prepričljivega. Ne pričakujem ravno dokumentarca o rabi tajnih policijskih prijemov, retardizma za manj brihtne osemletnike si pa tudi ne želim.  SPOILER  Ne le, da seagalovsko neranljivi, macgyversko iznajdljivi in stalloneovsko trdoživi pravičnik v igri mačke in miši v skladišču prodajalne (v slogu krvave različice Home Alone in pasti malega objestneža) brez zadržkov odstrani ves vod okorelih ruskih plačancev, temveč sklene za nameček "odrezati glavo kači" in se naslednji dan skrivaj pojavi na velikanskem, ultimativno zastraženem posestvu nedotakljivega ruskega tajkuna. Uganite, kaj se zgodi; aha, Robert pač lastnoročno poskrbi tudi za najplivnejšega ruskega zločinca in to kar pri njem doma.

Robert McCall (Denzel Washington) ne trzne, ko strelja, tolče in in lomi. Svoje tarče pobija hladnokrvno, tako rekoč birokratsko, profesionalno, po vojaško — to so likvidacije, eksekucije. Precizne, rutinske. Izbiro orožja prepušča naključju. Vse lahko ubija, tudi odpirač. —Marcel Štefančič jr., Mladina

Intenzivno razmišljam, zakaj se je Fuqua s scenarijem pisuna banalnih akcijad Richarda Wenka (16 Blocks, The Mechanic, The Expendables 2) odločil za tako nepopisno pretiran, malone stripovski koncept — namesto da bi ga prizemljil in vsaj okvirno osnoval na realizmu; čeprav tudi njegov Dan za trening (kjer ima Denzel prav tako težave z Rusi) podobno trpi za nekaterimi nedoslednostmi in dramaturškimi vrzelmi, je vendarle prepričljiv, z živopisanimi liki sočno avtentičen in z glumaškimi nastopi solidno karakteriziranih likov (tudi Ethana Hawka in drugih) nepričakovano poistovetljiv.

Tokrat vsega tega ni, kot tudi ne razvoja likov, njihove interakcije in s tem motivov za dejanja; kar ostane, bi v nekem drugem času lahko enako elegantno izpeljal Čak Noris ali celo Stipe Segalović — bi gledalec vsaj natanko vedel, pri čem je in kaj lahko pričakuje. Ob ustreznem zamiku nejevere sem pričakoval vsaj osnovno mero stvarnosti in zaokrožene interne logike (tisto, kar po mojem z dovolj satirično hudomušnim slogom prinaša Morelov Taken z Liamom Neesonom). Kljub neoporečno slaboritnemu Denzelu in brezhibni zunanji podobi torej končni vtis vzbuja sila mešane občutke, za katere sumim, da bodo tako ali tako izpuhteli kmalu po ogledu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar