17. dec. 2014

This Is Where I Leave You (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●○○○○

Prepoznavne filmske arhetipe o vnovičnem snidenju staršev in njihovih odraslih otrok (bodisi zaradi pogreba ali praznične tradicije) oz. bratov in sester, ki imajo že tudi lastne potomce, bi mogli žanrsko v grobem deliti na drame in komedije. Prve so običajno surov prikaz disfunkcionalnosti in zatrtih dolgoletnih travm, ki v katarzi družinske šok-terapije izbruhnejo v vsej patološkosti in razblinijo osladne stereotipe o ljubezni, varnosti in neomajni zvestobi svojcev (Festen, Rachel Getting Married, August: Osage County); pri drugih pa gre ponavadi za duhovito woody-allenovsko razkritje zamolčanih ran in terapevtsko srečanje, ki čustveno razgali protagoniste, slednjič pa vnovič zbliža zdaj razsvetljene člane družine in z optimističnim zanosom odplakne grehe iz preteklosti (Home for the Holidays, Death at a Funeral, Eulogy, Dan in Real Life). Po istoimenski knjigi avtorja in scenarista Jonathana Tropperja posneta dramska komedija režiserja Shawna Levyja se nagiba k slednjemu; a se po drugi strani ne otepa jasnih ambicij, da bi se s pritajenim, nizkoizraznim humorjem vendarle dotaknila nekaterih resnejših vprašanj sodobnega stresnega bivanja: odgovornosti starševstva, lojalnosti do partnerja, obžalovanja za življenjske odločitve in zamujene priložnosti, občutkov ujetosti v družbene okove pričakovanj ter vznemirljivosti novih začetkov, za katere (menda) ni nikoli prepozno.



Tako se tudi Altmanovi zberejo na pogrebu očeta, ki jih je svojčas zbliževal bolj, kot se tega spomnijo ali so si to pripravljeni priznati. Prostodušni srednji sin Judd (Jason Bateman) je pred kratkim zalotil ženo v postelji s šefom in mora zdaj svojcem napovedati skorajšnjo ločitev; nergaški starejši sin Paul (Corey Stoll), ki je edini prevzel očetove posle, si obupano prizadeva zaploditi potomca in z ženo (ki je po spletu okoliščin nekoč za krajši čas hodila z Juddom) marljivo izkoristita vsako priložnost za morebitno spočetje; lahkomiselni mlajši sin Phillip (Adam Driver) je neodgovorna črna ovca v družini in se na domačem pragu po ojdipovsko pojavi z veliko starejšim dekletom (Connie Britton), ki je za nameček tudi njegova (nekdanja) psihoterapevtka; njihova sestra Wendy (Tina Fey), ki jo spremlja vselej zaposleni in odtujeni soprog, pa obžaluje neizživeto mladostno ljubezen s prijetnim Horryjem (Timothy Olyphant) iz soseščine, ki je zaradi možganske poškodbe v avtomobilski nesreči pred mnogimi leti (v kateri je bila udeležena tudi sama) nezmožen samostojnega življenja in je odtlej doma pri materi. Domov jih skliče matriarhinja Hillary (Jane Fonda), priznana avtorica uspešne knjige o vzgoji, ki sklene upoštevati (domnevno) poslednjo željo pokojnega moža: da bi se na tradicionalni 7-dnevni žalovalni seji (shiv'ah, שבעה, hebr. 'sedem') po dolgem času pod domačo streho spet zbrala vsa družina. Bratje, sestra in njihovi partnerji nimajo izbire: vsaj za ta čas bodo morali očitno prenašati drug drugega in odmisliti zamere, čeprav so si glede značaja, vrednot in nazora popolnoma različni.



Konceptualno se družinsko snidenje ne razlikuje veliko od vseh uveljavljenih, že malce stereotipnih tovrstnih prikazov: odrasli ljudje na simbolnem razpotju, ki še vedno iščejo pravo življenjsko smer ali se soočajo z moralnimi in čustvenimi navzkrižji, katerih zatrte osebnosti (kakor jim očita nenavadno svobodomiselna mati) trčijo v bolj ali manj predvidljivem konfliktu nasprotij. K ogledu bolj kot kaj drugega pritegnejo zveneča imena, igralci pa pretežno upravičijo svoj sloves. Izpostaviti gre zanimivega Batemana in čedno Tino Fey (iz nekega razloga mi je bila neznansko všeč v Date Night), ki spretno krmarita na pretanjeni meji med (črno)komičnimi in resnejšimi odtenki, ne da bi pretirano zapadala v straniščno-seksualni humor ali se posluževala cenenih stand-up skrajnosti. Čudovita je tudi ikonična Jane Fonda, sijoča pri častitljivih 76. letih, v nepričakovano ganljivi vlogi se spodobno odreže tudi čedni poba 'Hitman' Olyphant, z nekonvencionalno, spontano energičnostjo pa tokrat nadvse pozitivno preseneti Rose Byrne (Troy, Sunshine, 28 Weeks Later, Knowing, Get Him to the Greek, Insidious). Škoda le, da se scenarij ne osredotoča v (še) večji meri na nekaj osrednjih likov, temveč skuša vsakomur ukrojiti pošteno mero minutaže in karakterizacije — to pa je običajno naloga, ki ji ni kos vsak projekt (beri: režiser) ter prinese zgolj plehko mešanico vsakogar in vsega po malem. Kanadski ustvarjalec butastih družinskih komedij in trendovskih sit-com motivov Shawn Levy (Cheaper by the Dozen, The Pink Panther, Night at the Museum, The Internship) je očitno suveren le takrat, ko se lahko opre na trdno produkcijsko usmerjenost, težo scenarija in igralsko magnitudo. (Kje je kameleonski Steve Carell, ko ga potrebuješ?) Tokrat se je iz obetavne knjižne premise izcimila dokaj plitva, mestoma razvodenela, navdihujoče generična in kljub cenzorski oznaki R politično korektna dramedija, ki bolj kot na ostro satiro stavi na oportunistični situacijski humor — a v nasprotju z mnogimi letošnjimi cine-fekalijami vsaj ne žali gledalčevega intelekta in ne deluje kot še en derivat. Gledljivo, neprisiljeno in v splošnem simpatično, a z razmeroma hlapljivo substanco.

10 komentarjev:

  1. Maybe, just maybe če ne bi lih vsakih jajc gledal in potem o njih tukaj pisaril, bi nemara imel več časa za kaj bolj kvalitetnega in nedajbože neameriškega... mislim... "Insanity: doing the same thing over and over again and expecting different results." Enkamn
    Npr: kaj od Miyazakija. Človek zaključuje kariero, dobil bo častnega oskarja čez nekaj tednov, ti pa jajca na jajca...
    Ali pa če se drugače izrazim, bolj politično korektno in manj grobo: tvojem pisateljskem slogu bi priticala bolj kvalitetna vsebina (oblika=vsebina in podobno zenovsko razpredanje). Ne pa vsakega ki pride mimo... Če ti pa gre za to, da bi zadovoljil statističnim hlepenjem in želiš vzdrževati tak ritem objav, se pa v ogledalo poglej. Mogoče bo tam kdo drug.

    OdgovoriIzbriši
  2. al pa Wesa Andersona

    OdgovoriIzbriši
  3. Kubrick? Baraka, Samsara - posneta na Todd AO? Those motherfuckers are EPIC, ne pa tale jajca. Nigga please!!!
    Zdaj pa moram it, se mi začne anger management tečaj.

    OdgovoriIzbriši
  4. Bring it on! :D Ni panike, tudi nasprotna mnenja so dobrodošla. Zadnjih sedem let se sicer moj pristop ni spremenil niti za ped: to pomeni, da gledam vse, kar slučajno pride pod roke, bodisi na TV ali v kinu ali na torrentu, stari in novi filmi, biseri in pasji drekci, kakro nanese. Tudi v prihodnje se bom vsekakor tega držal, ampak hvala za tvoje misli. :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Res? Kar nanese?! V sedmih letih torej nisi gledal nič od Kubricka (razen FMJ), Andersona, Miyazakija, Kiarostamija, Jarmuscha, Wendersa, Tarkovskega, Kurosawe, iz '50tih, '60tih, Kieslowskega, Von Trierja (razen AC in Mel)... uf!


    OdgovoriIzbriši
  6. Verjetno sem gledal marsikaj (od naštetega), pa se mi je včasih zdelo bolj zanimivo pisati o filmih, ki so novi in neznani, kot o tistih, ki so dobri. Tudi v tem primeru bi hitro postalo dolgčas. Samih dobrih stvari se človek naveliča, pa še kompas za primerjavo izgubi. Če se ti ljubi še kdaj kaj prebrat, prej ali slej zagotovo pride na vrsto kakšen od naštetih.

    OdgovoriIzbriši
  7. se pravi, zdaj že ni več "kakor nanese", ampak je bolj zanimivo pisati o fimih, ki so "novi in neznani"... ne vem no, meni se zdi bolj pomembno podpirati kvaliteto, ker je svet že tako v riti, ne rabimo še mi tega podna podpirat...
    sej ne pravim, da piši samo o dobrih, ampak, da malo pa le razmerje daj spremenit...
    pa nehaj vaškega idiota citirat- a se z njim primerjaš? to pove več o tebi, kakor o njem...

    OdgovoriIzbriši
  8. Ne lovi me na besede, ker to pa pove več o tebi. Gledam, kakor nanese; pišem pa, kakor se mi zdi in hočem. Enako bom vsekakor počel tudi v prihodnje. Vaški idiot je zgolj comic relief in pomeni samo to, da tudi mene ni treba tako strašno resno jemat. Jaz se vsekakor ne. Če pogrešaš intelektualistično analitično filmsko razpredanje, mirno pojdi drugam.

    OdgovoriIzbriši
  9. Kaj pa naj uporabljam, sign language? Komuniciraš z besedami, na kaj naj se sicer oprem? Na implicirani pomen? Da boš na svojem blogu pisal o čemer hočeš in kakor hočeš? Seveda, a ne pišeš ga zase- objavljaš ga ravno zato, da ga bodo drugi brali. ZAkaj torej ne bi od nas, bralcev, sprejel tudi kakšen namig o morebitnem izboljšanju vsebine?
    Glede na tvoj stil pisanja dvomim, da samega sebe ne jemlješ resno, ko to počneš.Tako da je to še eno tvoje izvrdavanje.
    SI pač kot ta naša kvazimati Slovenija: zakaj bi se trudil kaj izboljšat, če ne odgovarjaš nobenemu? Zakaj bi upošteval dobronamerno kritiko, če ti je pač ni treba? Kdor hoče kaj boljšega, naj pač gre drugam.
    In tu se strinjava: mirno pojdem drugam.

    Over and out.


    OdgovoriIzbriši
  10. Ouch, zdajle sem se pa zasekiral. V nasprotju z materjo Slovenijo, ki ti pobira davke (in živce in še kaj), jaz pišem iz čistega veselja in brezplačno in za hobi. Primerjava je smešna. Seveda pa so dobronamerni nasveti in pozitivni namigi zaželjeni, ampak tvoje drkanje to pač ni — ti preprosto hočeš, da pišem o nekih drugih filmih: takih, ki so tebi všeč. Če ne veš, kaj hočem povedat, raje res začni uporabljat sign language, bo lažje.

    OdgovoriIzbriši