28. dec. 2014

Tusk (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●○○○○○○

Spodobi se, da absurdno leto Gospodovo 2014 zaključim z vtisom o najbolj ridikuloznem filmu, kar sem jih letos videl. (Ta pojem je v resnici precej širok ter večpomenski in kakorkoli ga vzamemo, je bilo absurdnih filmov gotovo še nekaj; jaz pa kakopak tudi nisem videl čisto vsega — ampak recimo.) Sicer ne gre za slovenski film in tudi ni treba, da bi to bil; butalskih grotesk in vsakodnevnih političnih bizark imamo v resničn(ostn)em življenju na prizadeti strani Alp čisto dovolj. Skratka, filmski geek Kevin Smith in njegov dolgoletni sodelavec ter producent Scott Mosier sta se 25. junija 2013 na tedenskem podcastu SModcast št. 259 z naslovom The Walrus and The Carpenter (v zvezi z nekim oglasom na spletnem portalu Gumtree, v katerem je nekdo ponujal brezplačno gostišče pod pogojem, da bi bil gost našemljen v mroža) verjetno pogovarjala nekako takole:



Wow, saj to je odlična ideja za film. —Kaj, o mrožu? —Ne, o psihopatu, ki svojega gosta spremeni v to žival. —Kako to misliš? Da bi ga na silo vtaknil v pustno masko ali kaj takega? —Ah ne, pač pa bi ga kirurško preobrazil v mroža, mu skrajšal noge in prišil roke tesno k telesu, potem pa vsadil v mroževo telo, izdelano iz ustrojenih kož prejšnjih žrtev. V usta bi mu lahko pritrdil še okle, ki bi jih izklesal iz kosti nog tega nesrečnika. Saj veš, da telo ne bi zavrnilo tujega tkiva. —A tako. In zakaj naj bi ta norec to storil? —Ker je pač blazen. Menda mu je nekoč, ko je bil mlad mornar, en prijazen mrož rešil življenje. Ampak to ni zanesljivo, mogoče je samo nor in si je to domišljal. Kakorkoli, zdaj bi rad ustvaril novega mrožjega prijatelja. —To je nedvomno nekaj najbolj idiotskega, kar sem kdaj slišal. —Saj. A ni totalno kul? —In iz tega naj bi nastal film? —Aha. To bo prava mojstrovina, stari moj. —Meni pa se zdi do konca nesmiselno. —Seveda. Lahko pa vprašava najine poslušalce, ali bi radi, da iz tega koncepta zares nastane celovečerec. Ker so to itak sami nerdi in čudaki, tako kot midva, je to čisto možno.
Kaj tako prfukjenega nisem videl že dolgo časa. Resno, ne zezam. Ostareli pustolovec (Michael Parks) ugrabi mladega podcasterja (Justin Long), ki se navdušuje nad njegovimi zgodbami, in ga začne spreminjati v mroža. Duševno in telesno, da se razumemo. Takšne zgodbe o ujetništvu še niste videli. To je unikatna zmes grozljivke in komedije, ki zabava in strese. —Iztok

Večnamenski, multipraktični in hiperustvarjalni scenarist in režiser Kevin Smith je seveda imel svoje nadvse spodbudne filmske trenutke: za manj kot 30 dolarjev (jp, prav ste prebrali) posneti Clerks (1994), poznejši Chasing Amy (1997), Dogma (1999) ter Zack and Miri Make a Porno (2008) so duhovito artikulirane, nekonvencionalne komedije, osnovane na freakovskih (pop)referencah, absurdnih internih šalah in šokantno neposrednem (toaletno seksualnem) verbalnem humorju. (Trivia: o alegorični pesnitvi Lewisa Carrolla The Walrus and the Carpenter iz njegovega romana Through the Looking-Glass razpravlja že Matt Damon v nekem prizoru v Dogmi.) Razen tega pa je s cineastičnimi eksperimenti, ki naj bi bili zanimivi samo zato, ker so bili "drugačni" od hollywoodskega mainstreama, večinoma streljal mimo: sto in eno nadaljevanje ali derivat prvenca Clerks, plehko diabetični rom-com z debilno muzajočim se Benom 'Fuck-Face' Affleckom tipa Jersey Girl (2004), kretenizmi vaških norčkov v slogu policijske kvazi-parodije Cop Out (2010) in žanrski psevdo-satirični eksperimenti kot Red State (2011) — vse skupaj ni vredno skodelice mačje scaline. Gotovo mi bo kdo očital, da "pač ne štekam Smithovih štosev", a mi iskreno dol visi, če jih ne. (Ironično, v pričujočem umotvoru je mrožu še najbolj podoben rejeni Haley Joel 'I-See-Dumb-People' Osment.) Veste, humor je neke vrste konsenz, ki zahteva določeno kritično maso (tudi tisto v čelnem korteksu): če se dovolj veliki množici ljudi nekaj zdi smešno, potem je tisto tudi dejansko komedija (bodisi satirična, črna ali kakršnegakoli odtenka že). Če se kaj zdi zabavno le nekaj čudakom (oz. celo enemu samemu človeku ali dvema), potem je to zgolj neumna, naključna bizarnost. To ponavadi ni dovolj, da bi bilo kaj trajno zanimivo; kar je "drugačno", ni nujno tudi izvirno, duhovito ali sploh vredno, da bi nastalo. Vsak kupček jakovega govna je namreč "drugačen" od vseh drugih, a ga zato še ni treba strastno vohati. Sicer pa lahko o tem vprašate kakšnega recenzista™ ali priložnostnega spletnega "komika". Jp.™

All that separates man from animal are the stories he tells.

4 komentarji:

  1. Red State je odličen film. Celo Quentin Tarantino ga je oklical za enega svojih najljubših v l. 2011, pa sicer ne meče pohval ravno levo in desno. Pa neoziraje na njega, meni se je zdel odlično posnet in solidno spisan, ne vidim kaj te je tako motilo, da ni vreden skodelice mačje scaline.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tvoje mnenje pač. Kevin Smith se nepopisno trudi biti drugačen in nenehno šokirati z nepredvidljivim -- ampak to samo po sebi (vsaj meni) ni dovolj, če ni pospremljeno z zanimivo, uravnoteženo, zaokroženo zgodbo. Red State to (imho) ni.

    OdgovoriIzbriši
  3. Meni je bil film zelo všeč in mi je, če pomislim, njegov drugi najboljši izdelek (1. Clerks). Noter igra tudi Osment po dolgem času, ni kaj, človek si je res *izklesal* postavo. Moja ocena bi ibla vsaj dvakrat višja, je pa res da so moje najljubše komedije iz 21. stoletja sledeče: Scott Pilgrim, Shoot em Up, Tropic Thunder, Life Aquatic With Steve Zissou in sedaj tudi Tusk, ostalo mi pač ni bilo dovolj smešno, da bi mi kaj posebnega pomenilo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Če je tole komu zares všeč ... Prva polovica me je celo pritegnila. Justin Long in Michael Parks sta mi v navezi delovala precej posrečeno, pa tudi malo butastega humorja ne škodi vsake toliko. Medtem ko je drugi del milo rečeno žalitev gledalca.

    OdgovoriIzbriši