20. jan. 2015

American Sniper (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Najprej pozitivne plati, kakor uči filmsko-kritiška teorija. Za oskarja šestkratno nominirani celovečerec (najboljši film, glavna moška vloga, prirejeni scenarij, montaža zvoka, zvočni miks ter montaža slike) je nadvse soliden obrtniški izdelek. Pravzaprav gre za razmeroma verodostojno, avtentično sodobno vojno dramo, posneto po istoimenski knjigi vojaškega ostrostrelca Christopherja Scotta Kyla (1974—2013), o možu, ki so ga zaznamovale nekatere težke odločitve — ki jih je bil prisiljen sprejeti, ko je z vrhunskim strelnim orožjem s strehe v Iraku oprezal za vsem, kar bi utegnilo ogroziti tamkajšnjo ameriško misijo in njegove rojake na prašnih ulicah Srednjega vzhoda. Kinematografija, režija, celoten tehnični vidik, vse to je tako dovršeno, kot gre od starega mačka Clinta Eastwooda pričakovati. Najbolj navdušujoča plat filma je, presenetljivo, igralski doprinos Bradleyja Cooperja — ki o popolni preobrazbi v resničnega Chrisa Kyla ne prepriča le s telesno pojavnostjo (med pripravami na vlogo se je zredil za 20 kg), temveč s čustveno in izrazno pretanjenostjo, ki sta ga (vsaj v mojih očeh) na lestvici všečnosti povzdignili vsaj za pol prečke. Od zajebanta iz debilne Prekrokane noči (2009) nisem pričakoval tako prepričljivega performansa in v njegovi nizkoprofilni predstavi vidim edino najsvetlejšo točko Eastwoodovega projekta. (Mimogrede: režijo je prevzel potem, ko so propadli dogovori z Davidom O. Russellom in Stevenom Spielbergom. Mogoče zato ne vzbuja znanega občutka "njegovega" filma.)



Do you ever think that you might have seen things or done some things over there that you wish you hadn't? —Oh, that's not me. No. —What's not you? —I was just protecting my guys, they were trying to kill, our soldiers and I ... I'm willing to meet my Creator and answer for every shot that I took.

Kar me že bolj moti, je sporni, enostranski politični kontekst in poenostavljena značajska plitvina lika razrvanega vojaka s post-travmatskim sindromom (ki je v resnici umrl na domačem strelišču v Teksasu, potem ko ga je v nejasnem spletu okoliščin ustrelil duševno moteni marinec), ki ga med vrsticami povzdiguje v ameriškega patriota in vojnega junaka — čeprav je zabeležil več kot 160 potrjenih ubojev oz. skupno okrog 255 domnevnih likvidacij (tudi civilistov, žensk in otrok), kar predstavlja strelski rekord v zgodovini ameriške vojske. Ali gre tak prikaz pripisati produkcijskemu kompromisu oz. slepemu finančnemu oportunizmu hollywoodskih kravatarjev (film je že prvi teden v ameriških kinematografih zaslužil 90 milijonov in postal svojevrsten kulturni fenomen, da o nominacijah niti ne govorimo) ali pa dejstvu, da se je Clint Eastwood očitno postaral v senilnega, pomilovanja vrednega republikanskega prdca — ne vem in me tudi ne zanima, če sem odkrit. Kar gre povedati, je naslednje: če naj v koga očitajoče uperimo prst zaradi pojava vsenavzočega terorizma, kričeče ekonomske in socialne neskladnosti današnjega sveta ter s pristranskim medijskim senzacionalizmom prikrite tragedije človečnosti in spodobnosti, potem so to Američani — globalni šerifi in samozavestni izvozniki častivredne "demokracije", ukrojene po vzoru Dežele svobodnih in doma junaških (kar je hinavska pretveza za brezkompromisni imperializem in pustošenje naravnih virov po svetu). Kdor je na tujih tleh, v sprenevedavi vojni nasilnega uveljavljanja koristoljubnega ravnovesja geopolitičnih interesov (v Iraku tudi z lažnimi protiobveščevalnimi motivi iskanja nekakšnega orožja za množično uničenje) ter v tehnološko in logistično neenakem boju pobil več kot 160 ljudi, je torej "ameriški heroj" in "resnični domoljub"?



Saj vem: Eastwood zdaj na vse pretege zagovarja svobodo izražanja ter umetniško suverenost, češ da ne gre za dvolično republikansko propagando, temveč za protivojno sporočilo — saj veste, "vojna pač zaznamuje moralo in etiko vsakogar" (z dodatno ironijo, v kateri je Chris Kyle šele doma postal žrtev rojaka in soborca). Kot če bi s prikazom nenavadno stereotipnega, nad puškami navdušenega čezlužniškega rdečevratnika (ki si v dilemi vesti prigovarja krilatico "bog, domovina, družina") pravzaprav kritiziral orožarsko industrijo in politične apetite največje svetovne vojaške velesile. Kakorkoli že: dol mi visi. Če bi Klinc E. res rad snemal dobre protivojne filme, potem naj se zgleduje pri Malicku (ali celo katerem neameriškem režiserju) in ne pri Ridleyju Scottu ali Špilbergu. Če bi gledalci radi videli marsikateri boljši (in predvsem bolj objektiven) film o vojni v Iraku, pa bo treba poseči po nekaterih dokumentarcih: Control Room (2004), Nous les Irakiens (2004), The War Tapes (2006), Taxi to the Dark Side (2007), Year at Danger (2007), No End in Sight (2007), Standard Operating Procedure (2008) in še marsikaj.

Trivia: približno ob enakem času predlani sem se čudil in zmajeval z glavo ob (še vedno močno precenjeni) komični drami Za dežjem posije sonce (2012) s kar osmimi nominacijami. Se samo meni zdi, da celotna bleščeča kariera Bradleyja Cooperja smrdi po piarovski preračunljivosti in samovšečnem grebatorstvu? Bodisi to, ali pa ima frajer najboljšega agenta v Hollywoodu. (Mogoče ga je spoznal med občinstvom slovite pogovorne oddaje Inside the Actors Studio.)

9 komentarjev:

  1. Sem ravno danes želel spisati besedo ali dve, pa sedaj ne bom, ker ne bi povedal čisto nič novega.

    Tokrat se namreč zares strinjam s čisto vsako besedo. Vse lepo in prav, dober film, ampak nekoliko preveč enoznačno, preveč proameriško za moje pojme. Oz. za res top oceno. Je pa Bradley presenetil tudi mene, mislim, da nominacija niti ni pretirana kot mnogi govorijo naokoli.

    OdgovoriIzbriši
  2. Mislim, da niti oskar za najboljši film niti kipec za najboljšo vlogo nista upravičena, saj je na obeh področjih kar nekaj boljših filmov. Tehnična plat pa je zares spodobna, tukaj nimam večjih pripomb.

    OdgovoriIzbriši
  3. No, za film bi se kak naslov prav gotovo lahko vrinil pred tega. Ampak nominacija je bila pričakovana, to je jasno, saj gre za čisti oscar material.

    Kar pa se tiče Bradleya... kaj pa vem... res pogrešam Gyllenhaala in še koga, ampak njegova nominacije me ne moti.

    OdgovoriIzbriši
  4. Heh, se pridružujem Paucstadtu, sem tudi sama že napol spisala blog o tem, ampak sedaj ni več potrebe po tem. Ampak če vseeno pristavim svoj lonček.

    Glede oskarjev ga tudi sama ne bi nominirala, ampak me zaradi prisotnosti The Theory of Everything in The Imitation Game, ki sta tako povprečna in nekontroverzna filma, da kar boli, njegova nominacija ne moti. Enako tudi za Bradleya, se je res izkazal in je njegova nominacija prvič nekako upravičena (čeprav se lahko vsi strinjamo, da so Gyllenhaala oropali.

    Kar se tiče politike, sem film bolj jemala kot zgodbo o človeku, ki se je imel za patriota in je svoje pobijanje poskušal upravičevati s to racionalizacijo in manj kot nekakšno pro-vojno propagando. Konec koncev, če je tvoj subjekt tipičen "fuck yeah murica" meathead potem ga že težko drugače predstaviš in ker gre predvsem za njegovo zgodbo, potem tudi ni potrebe po predstavljanju druge strani - v tem primeru vseh grozot, ki jih američani izvajajo v vojni.

    Moram pa reči, da mi je bil najbolj všeč zadnji akcijski prizor, posnet v peščenem viharju, ki je res mojstrsko posnet.

    OdgovoriIzbriši
  5. Saj za to gre: človek se je imel za patriota, ker je tako to dojemal -- bil je pač precej tipičen Američan z medijsko-kulturno indoktrinirano percepcijo tega, kaj zares pomeni biti domoljub ali junak. Film je v tem smislu (tj. kot biografski prikaz) narejen verodostojno in pravzaprav zelo dobro (sicer mu sam nikakor ne bi naklonil ocene 7/10, ampak bistveno nižjo). Vprašanje pa je, čemu (in predvsem za koga oz. katero občinstvo) sploh posneti film o tem človeku, ne da bi do njegovih stališč (ki so v knjigi veliko bolj sporna) in njegovih dejanj vzpostavil izrazite kritične distance -- kar pa je od ameriškega režiserja zaman pričakovati. Dobili smo zgolj film o Američanu, ki se je (recimo temu) žrtvoval za domovino. Who cares? Takih filmov je kolikor hočeš.

    Glede oskarjev: med filmi kot Birdman, Whiplash, Mr. Turner, Grand Budapest Hotel, Imitation Game, Selma, Boyhood, Inherent Vice, Interstellar, Nightcrawler in tako naprej se mi Ostrostrelec v nobenem smisli ne zdi kaj posebnega. Ne bom rekel, da me njegove nominacije ne motijo, ampak to, da nisem posebej presenečen.

    OdgovoriIzbriši
  6. Bi bilo res zanimivo videti kaj bi kak evropski režiser ali celo režiser z Bližnjega vzhoda naredil s podobnim likom. Ampak ja, v osnovi se strinjam s tabo in bi mu verjetno dala enako oceno, nekje 7 ali 7.5. Le presenečena sem nad odzivom američanov, ki govorijo kako film prikazuje Kylea kot heroja itd, na podlagi česar sem pričakovala precej slabši in predvsem precej bolj k propagandi nagnjen izdelek. Res je pa tudi, da tega filma niti ne potrebujemo. A, če se razmišlja tako, ne potrebujemo niti 500 novih filmov po stripih ali 100 novih rimejkov starih filmov.

    Je pa v bistvu njegova pomanjkljivost oziroma "neposebnost" še najbolj očitna, ko se ga postavi ob bok (večini) filmov, ki si jih naštel, ki so v širšem kontekstu prispevali k filmski zgodovini. Od oskarjev pa itak ni za pričakovati izbora najbolj kvalitetnih filmov, Sniper je nekako ena tistih tipičnih nominacij, ob kateri samo skomignem z rameni in rečem "Itak." - ampak je vsaj, kot si že omenil, tehnično in igralsko res soliden izdelek, zato me nominacije niti ne motijo.

    OdgovoriIzbriši
  7. Film ni niti kot biografski prikaz tako verodostojen, kot si mogoče misliš. Ampak je precej oportunističen in neiskren glede določenih stvari.
    Na tej povezavi, na približno 7. minuti govorijo o tem.
    https://www.youtube.com/watch?v=4V2GmZ31vDo

    OdgovoriIzbriši
  8. Ja, precej stvari so spremenili. Ampak to je pri biografijah običajno, še vedno gre za portret konkretne (in ne izmišljene) osebe, Eastwood pa je očitno želel prikazati neko idejo ter dogodke, ne toliko zgolj človeka (ki še zdaleč ni bil tako zanimiv, da bi o njem naredili film). Hvala za link! ツ

    OdgovoriIzbriši
  9. Nzk. :) Tudi sicer priporočam ta kanal "What The Flick" glede filmskih kritik.

    OdgovoriIzbriši