12. jan. 2015

Before I Go to Sleep (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●○○○○○

Zvezdniška igralska zasedba seveda ne jamči nadpovprečnega filma. Če že, kaže filme izbirati (kvečjemu) po režiserju in recimo, da se mi je zdel Rowan Marc Joffé, sin veliko slavnejšega in bolj priznanega francosko-britanskega režiserja Rolanda Jofféja (The Killing Fields, The Mission), tozadevno zanesljiva odločitev. (Češ, jabolko že ne more pasti prav daleč od drevesa.) Posebej, ker ima bodisi kot scenarist ali režiser (včasih oboje) za seboj nekatere produkcijsko solidne in sila gledljive projekte tipa The American (2010) ali Brighton Rock (2010); če ne štejem njegovih prvih celovečercev Last Resort (2000) ter Gas Attack (2001), ki sta bila deležna precejšnje pozornosti na nekaterih domačih festivalih. Ampak vsi se mu žal (in očitno) ne posrečijo enako dobro. Psihološki triler Preden zaspim je zasnoval kot lastno adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice britanskega pisca S. J. Watsona o ženski, ki trpi za anterogradno amnezijo in skuša po koščkih zapolniti vrzeli v pravi sliki svojega družinskega življenja.

Tudi Nicole Kidman v trilerju Preden zaspim, posnetem po bestsellerju S.J. Watsona, zaspi, toda ko se zjutraj zbudi, se prejšnjega dne ne spominja. In ko se ji spomin čez dan ravno vrne, ponovno zaspi. Pred trinajstimi leti je doživela “nesrečo” (vsaj tako so ji rekli), tako da se ji zdaj ponavlja “neskončni dan”, v katerem ji njen mož (Colin Firth) vedno znova pojasni, kdo je on in kdo je ona, njen psihiater (Mark Strong) pa, kdo je on in kje je kamera, s katero naj nadaljuje s tajnim videografiranjem svojega življenja. —Marcel Štefančič Jr. (Mladina)

Osnovna premisa je torej identična Nolanovi mojstrovini Memento (2000), kjer gre za relativnost percepcije lastne vloge v časovnem sosledju oz. (samo)manipulacijo s protagonistovo nezmožnostjo ustvarjanja novih spominov (in si zato pomaga s sistemom beležk); spletne recenzije omenjajo še podobnost z nekaterimi drugimi filmi, recimo 50 First Dates (2004) režiserja debilnih komedij Petra Segala (ki se mu zavoljo ne baš najljubših glumačev 'Krivouste' Drew Barrymore in Adama 'Retarda' Sandlerja v velikem loku izogibam). Razen tega je arhetipski prikaz (začasne ali trajne) izgube spomina enega od likov in asociativnega razkrivanja z njim povezanih okoliščin (npr. ugotavljanje identitete storilca) pogost motiv kriminalnih trilerjev in detektivk; četudi je tovrstno gonilo zgodbe v preteklosti že dodobra izrabljeno, vendarle premore dovolj potenciala za svežo pripoved in aktualizirano perspektivo — če ga zna ustvarjalec dovolj izvirno izkoristiti.

Mlajšemu Jofféju to (po mojem) pak ni najbolje uspelo. Dober film je rezultat skladnega prepleta zanimivega scenarija, suverene režije in prepričljivih igralskih nastopov; tukaj priobčena stilizirana minimalka pa trpi za krhkim zdravjem vseh treh dejavnikov. Od začetka je pripovedni nastavek obetaven, dobro stopnjuje napetost nasprotujočih si zornih kotov in spretno žonglira med negotovostjo prestrašene protagonistke o tem, komu naj zaupa in kdo ji laže (oz. ji celo streže po življenju) ter njenim postopnim razkrivanjem resničnih dejstev; vendar ob scenaristični nedoslednosti zdrsne v absurdno pretiravanje prav med katarzičnim razpletom, ki hipoma izniči kredibilnost interne logike in poprejšnje karakterizacije likov. Po hitrem, klišejskem zasuku in pričakovanem epilogu se tako še zadnje upanje (gledalca), da se bo v vnovičnem preobratu vsaj rekurzivno izkazalo, kako dejansko "nič ni bilo tako, kakor je videti", razblini v generično solzavo družinsko melodramo z oportunističnim, prisiljeno srečnim koncem.



Nazadnje še k igralskim predstavam, ki jih režiserjeva taktirka očitno ni dovolj zanesljivo usmerjala. Čedna avstralska svetlolaska je odlična in izkušeno izkoristi zgodbovni material, ki ga ima na voljo (in bi lahko bil veliko boljši); tudi Mark Strong (The Long Firm, Sherlock Holmes, Kick-Ass, Tinker Tailor Soldier Spy) je pričakovano korekten in ponudi čvrst lik — četudi gre za povečini nezahtevno vlogo, ki bi jo verjetno lahko odigral celo med spanjem. (Po drugi strani pa med njima ni otipljive kemije, ki bi občinstvo zavedla v prepričanje, da je dr. Nasch zlikovec.)  SPOILER  Žal (me) še najbolj razočara Colin Firth, za katerega ugotavljam, da vendarle ni tako vsestranski in značajsko prilagodljiv igralec, za kakršnega sem ga imel — ali pa se mu enostavno ni dalo potruditi. Pravzaprav je njegov casting za ta dvoumni, psihološko razcepljeni lik bržčas že v osnovi zgrešen; prikupno zmedeni "gospod Darcy" se (vsaj tokrat) ni mogel izmotati iz stereotipne figure očarljivega Angleža (Bridget Jones's Diary, Love Actually, The King's Speech) in (me) zares prepričati, da je pokvarjen, dvoličen, izkoriščevalski psihopat. V zavajajočem liku skrbnega, sočutnega in otožnega soproga se izkaže solidno; kot frustrirani blaznež in s svojo ljubimko obsedeni nasilnež pa je (vsaj meni) kratkomalo smešen. Približno tako kot kakšen Robert De Niro, če ga vtaknete v komedijo: (običajno) ne deluje.

Ni komentarjev:

Objavite komentar