15. jan. 2015

John Wick (2014)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●●●●●●○○○

Kdo bi si mislil, da bom to kdaj napisal: film s Keanujem 'Bukovim polenom' Reevesom se mi je zdel več kot soliden akcijski krimi-triler. Pravzaprav ima slaboritna pretepaško-streljaška maščevalščina vse tisto, kar je žal zmanjkalo nedavnemu Fuquajevemu Pravičniku (2014) in njegovemu šampionu Denzelu Washingtonu. Čeprav ne gre za brezhiben dosežek, velja nameniti čestitke ter iskreno priznanje producentsko-režiserskemu dvojcu za njun prvenec; Chad Stahelski je sicer koordinator filmskih bojev, koreograf pretepaških prizorov ter dvojnik glavnih igralcev (nadomestil je tragično umrlega Brandona Leeja v Vranu in nekajkrat zamenjal Keanuja v akcijskih kadrih Matrice), David Leitch pa nekdanji kaskader, mojster pirotehnično-balističnih učinkov in akcijska zamenjava za občutljivejše glumače (petkrat za Brada Pitta, dvakrat za Žan-Hloda von Dumma) v nevarnejših prizorih. Z optimalnim izkoristkom zvezdniške zasedbe ('Otožni' Keanu, Michael Nyqvist, Willem Dafoe, Ian McShane, John Leguizamo) sta po scenariju Dereka Kolstada (One in the Chamber, The Package) ustvarila fotografsko stiliziran, nenavadno kratkočasen, kinetičen in vizualno dopadljiv film z nepopustljivim tempom, dinamično montažo ter sijajno kompozicijo in mizansceno — ki z ostrimi, fluidno nazornimi kadri (brez tresoče kamere in hitrih rezov) gledalca prepriča, da se prikazano tudi zares zgodi. (Keanu je menda lastnoročno posnel 90 odstotkov svojih kaskaderskih prizorov).



Izraza "prepriča" in "zares zgodi" gre seveda jemati z določeno rezervo in ustrezno distanco. Zgodba je ena tistih, ki se odvijajo v tarantinovsko namišljenem, vzporednem kriminalnem univerzumu z lastnimi pravili in normativi (kjer policije ali mimoidočih civilistov skorajda ni, vsi nastopajoči pa so kruti gangsterji ter izurjeni morilci in mojstri borilnih veščin); vendar je v okviru interne logike in obveznega zamika nejevere povsem razumljiv in sorazmerno stvaren — kljub zgodbi, ki mestoma vendarle trpi za klišejskimi prijemi, neenakomernimi prehodi med stripovskim pretiravanjem in golim realizmom ter občasno nelogičnostjo in nesmotrnostjo obnašanja protagonistov. John Wick je pravkar pokopal ljubljeno ženo (Bridget Moynahan), ki je zaradi neozdravljive bolezni že dolgo slutila svoj neogibni konec; kot poslednjo milost mu je po smrti namenila darilo v obliki simpatične psičke, ki naj bi mu krajšala dneve med žalovanjem. Vendar mu življenje predmestnega povprečneža ni usojeno: potem ko ga nespametni sin vplivnega ruskega mafijca in njegovi pajdaši iz gole objestnosti oropajo vsega, kar mu je še ostalo (vključno z dragocenim fordom mustangom, letnik '69), John Wick pokaže svoj pravi obraz in se naposled sooči s skrivnostno preteklostjo. Nekoč je kot vrhunski poklicni morilec delal za taistega vodko žlampajočega Slovana, pri katerem bo zaradi sinovih dejanj zdaj zahteval poravnavo računov. Zločinski boter Viggo ga nikakor ne podcenjuje, saj dobro ve, da ima opravka z legendo; v zločinskem podzemlju so mu tedaj rekli Бáба Ягá in ni bil zgolj nedoumljivo učinkoviti, strah zbujajoči "bavbav" — Johna Wicka "ste poslali ubit bavbava" in to se je zgodilo tako zanesljivo, kot je nujna smrt.



John Wick še zdaleč ni neranljiva in "frajersko" vsemogočna akcijska figurica tipa Jason Statham; četudi sta njegova gun fu spretnost in ridikulozna natančnost pri deljenju svinca (vsakokrat v glavo) rahlo pretirani — a sta vselej znotraj nepretenciozne sfere po meri ukrojenega filmskega koncepta ustvarjalcev, ki se natanko zavedajo pripovednega in tematskega dometa. (Zanimivi so tudi motivi ekskluzivnega podtalnega sveta s posebnimi "varnimi" hoteli za udeležence kriminalnih poslov.) Seveda zgodba propade na celi črti, če njeno fiziko preslikamo v resnični svet ali vlečemo vzporednice z mafijskimi dramskimi epi (režiserja sta se zgledovala pri nekaterih kultih tipa Boormanov Point Blank ali Woojev The Killer) — vendar je scenarij nepričakovano inteligenten in ves čas osredotočen; ne podcenjuje gledalca in ga ne baše z odvečnimi pojasnili, infantilnimi dialogi ter moralnimi nauki. Keanu je s svojo brezizraznostjo (četudi v nekaterih prizorih pokaže trohico emotivnega naboja) pravzaprav dobra izbira za glavni lik brezčutnega čistilca nepridipravov; rekel bi celo, da gre za eno njegovih boljših predstav doslej. (Ker se pokaže malone v vseh prizorih, mu gre priznati suvereno zmogljivost bremena osrednje vloge.) Škoda, da osvežujoče zasnovana cineastična vizija naveze Stahelski—Leitch proti koncu vendarle popusti in se plehko vda stereotipnim (nedorečenim in neutemeljenim) obračunom ter v nasprotju s prejšnjim dogajanjem oportunističnemu, precej medlemu ter značajsko in dramaturško površnemu epilogu. Vendar tudi to bistveno ne okrni celostne izkušnje, ki je pod črto nadvse spodobna; in četudi zgodba tega (k sreči) z ničimer ne nakazuje, se ne bi čudil, ako bi doživeli nadaljevanje z Johnom Wickom. (To sem nazadnje pravilno napovedal za prvi Morel-Bessonov Taken z Liamom Neesonom, ki me je svojčas podobno navdušil.)

2 komentarja:

  1. No ja, besedna zveza "tarantinovsko namišljen" je po mojem v tem primeru uporavljeno nekoliko po nemarnem. Namreč, kot tarantinovsko namišljene jaz razumem fenomene, za katere bi skoraj celo verjel, da se lahko zgodijo, medtem ko je John Wick precej bolj slaboumen od vseh Tarantinovih namišljencev.

    Kakorkoli, na koncu je vsaj prišel do pravega psa!

    OdgovoriIzbriši
  2. Mogoče besedna zveza res ni čisto ustrezna. In seveda filma ne primerjam s Tarantinovimi, ki so v vseh smislih (večinoma) vsaj za stopnjo višje.

    OdgovoriIzbriši