9. jan. 2015

No One Lives (2012)

IMDb | YouTube | moj vtis: ●●○○○○○○○○

Britanskega glumača Luka Evansa smo nedavno videli v treh visokoproračunskih PG-13 spektaklih: v vlogi lokostrelca Barda je predlani nastopil v drugi (The Desolation of Smaug) ter lani v tretji (The Battle of the Five Armies) inštalaciji novodobne hobitske trilogije, nakar je v še eni (akcijski) interpretaciji najslavnejšega filmskega krvosesa Drekula UnTurd (2014) upodobil celo glavni lik. Zanimalo me je, s čim je navdušil producente, da so mu zaupali te vloge — oz. kako se je obnesel v nekaterih prejšnjih, manj odmevnih predstavah. Pod eno od teh se je podpisal mladi japonski režiser Ryûhei Kitamura, ki se v novem tisočletju (po nenadejanem uspehu domače zombi-akcijade Versus, ki je med rižojedimi dosegla malone kultni status) zagnano preizkuša tudi v hollywoodskih projektih. Čez lužo se je gledalstvu predstavil z bizarno grozljivščino The Midnight Meat Train (2008) po kratki zgodbi slavnega Cliva Barkerja, ki je kljub spodbudnim kritiškim odzivom in naklonjenosti občinstva doživela blagajniški polom (bržčas tudi zaradi distribucije na drugotnem kinematografskem tržišču oz. v izbranih kinodvoranah z znižanimi cenami vstopnic). Njegov naslednji ameriški projekt je že tukaj priobčena maščevalščina-mesoreznica — za katero pa močno dvomim, da mu je količkaj dvignila ugled med hollywoodsko srenjo. In čeprav naj bi ga čakali še nekateri podobni žanrski podvigi (Black Friday 3D, Marble City), poševnooki režiser že napoveduje svoj povratek k filmski produkciji v domovini. (Bejž, no.) Na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu leta 2012 prvič prikazani No One Lives je za zdaj edini scenarij Davida Lawrenca Cohena (ki je tudi izvršni producent filma) in nedvomno gre za eno neumnejših zgodb, kar sem jih videl v zadnjem času. Njena osrednja premisa je osnovana na prežvečenem, smešno predvidljivem filmskem stereotipu, ki smo ga videli že ničkolikokrat: tolpa nepridipravov se spravi na napačnega človeka, navidez neškodljivega povprečneža, ta pa jih kmalu marljivo uči kozjih molitvic. Skratka, roparsko-morilski staroselci v zakotni obedovalnici zatežijo neznancu in njegovi spremljevalki, ki slučajno prenočujeta v bližnjem motelu; najbolj zabit med njimi pa ju pozneje sklene celo ugrabiti, obetajoč si pičlega zaslužka od prodaje njunega avtomobila. (Genialen zločinski motiv. Ko bi to vsaj bila edina traparija.) Seveda se nikomur med rdečevratnimi objestneži še sanja ne, na koga so v resnici naleteli: nič manj kot na strelsko in pretepaško izurjenega, nečloveško hladnokrvnega, neusmiljenega serijskega morilca, obsedenega s filozofijo mučenja in ekscesnimi mazohističnimi igricami.

Serial killers deal in singularities. I'm a numbers guy, which makes me a total psychopath. Maybe there are a few things that may stereotype me. Fixations, rituals, trophies ... Case in point. But what really motivates me, is the absolute need to get the job done.

Duhamorna klišejska zasnova bi v kontekstu nujnega zamika nejevere mogoče lahko celo delovala, ako bi bila nadgrajena z interno logiko, eksotičnimi pripovednimi prijemi, izvirnimi preobrati, duhovitimi dialogi, zanimivimi liki — ali pa vsaj s sočno morbidnostjo in domiselno pogibeljo likov brez vsakršne značajske substance, ki seveda začnejo drug za drugim cepati kakor muhe. Ampak ne: nič od naštetega, žal. (Pravzaprav vse spet razkrije že napovednik, ki je bistveno boljši od samega filma.) Namesto tega dobimo tako amatersko, nepovezano, žanrsko brezciljno, pripovedno nesmiselno in dramaturško luknjasto skrpucalo, da se gre zaskrbljeno vprašati o njegovem smotru in namenu ustvarjalcev. Če ne omenjam enolično brezizraznega Evansa (ki je očitno skušal prikazati brezčutnega psihopata), me je med ogledom kvazi-srhljivke še najbolj prestrašil prvotni (napačni) vtis, da v tem patetičnem skupku gnijočih mišjih jeter razen televizijskega veterana Leeja Tergesena (Wayne's World, Weird Science, Bark!, Monster) ves čas gledam tudi eterično Michelle Williams — vendar gre v resnici za neko avstralsko svetlolasko (Adelaide Clemens, nikad čuo), ki je nenavadno podobna tej nadarjeni ameriški igralki (a v nasprotju z njo premore en sam izraz: katatonični pogled). Četudi film jasno cilja na retard omejen krog ljubiteljev nizkocenovnih žanrskih B-projektov (kakršne običajno naplavi čudaška azijska kinematografija), je res težko spregledati popolno odsotnost kakršnekoli vsebinske konsistentnosti, prepričljivih odzivov in odločitev likov (ki so tako nepopisno zabiti, da gledalec komaj čaka na njihov pogin, a je nato še ta docela nezanimiv), gledljive scenografije in koreografije kadrov ali omembe vrednih tehničnih aspektov, kolikor toliko zanesljive montaže in vsaj približno zaokrožene zgodbe. Edina motivacija za ogled (k sreči ne predolgega) filma do konca je obupana radovednost gledalca, s kako butastim epilogom bo režiser zaključil svoj cineastični biser. Tudi tukaj ne razočara. In da ne bo nesporazuma: kristalno jasen mi je koncept pretirane zgodbe s sirastimi dialogi, ki v kontekstu žanra deluje kot groteskna satira in je tako ridikulozna, da je zabavno absurdna. Projektu Kitamure v celoti zmanjka tovrstnega konteksta.

Ni komentarjev:

Objavite komentar